Pozdravljeni! Danes bom govoril o temi, ki se tiče vseh nas. O samooskrbi. To je tema, ki je v zadnjem času spet stalni besedi v slovarjih naših politikov, saj so se nekateri že začeli zavedati, da to niso igre in pravljice, ampak osnova preživetja in NEODVISNOSTI vsakega naroda.
Naj najprej povem nekaj o samooskrbi. V današnjem času je tudi trg s hrano, kot vsi ostali trgi, postal globalen. Ni več dilem, kako hrano prepeljati na drugo stran sveta, če je potrebno. Vsakodnevno imamo na voljo sadje in zelenjavo, ki si ju zaželimo, kakršno koli vrsto mesa ali pa kakšno drugo eksotično hrano. ''Ljudje to želijo in mi jim to ponujamo,'' pravijo preprodajalci (lepše rečeno posredniki) in trgovci. Hrana je, glede na to, da je povpraševanje po njej zelo neelastično, zelo zanesljivo sredstvo za trgovanje. Posredniki kujejo milijardne dobičke, prav tako imajo trgovci nezasluženo največji delež pogače pri prodani hrani. Pravijo, da imamo od tega korist ljudje, v resnici pa jo imajo od tega korist prej navedeni gospodje in njihove družbe.
Kaj ima to opraviti s samooskrbo? Mnogo. To vpliva na ponudbo hrane tudi v Sloveniji. Globalizacija je sicer pozitivna s smisla bolj pestre ponudbe hrane, po drugi strani pa seveda izpodriva lokalno kmetijstvo v tistih državah, v katerih zanj ni najbolj ugodnih razmer. Potrošnik ima zaradi tega (no, vsaj naj bi imel) tudi nižjo ceno hrane. Vendar – na primer odkupna cena mleka je v letu 2009 v primerjavi z letom 2008 padla za 40 % (ponekod manj, ponekod več). Si lahko predstavljate – 40 %! Koliko se je mleko pocenilo v trgovinah? Odkupna cena pšenice je bila lani ob žetvi tudi po 100 € za tono. Trenutna cena je krepko preko 200 € za tono. Torej preko 100 % razlike! Pa je bil julija kruh za polovico cenejši? Seveda ni bil. Kakšen odstotek, ki je bil samo pesek v oči, da se je hrana pocenila, za trgovce pomeni kapljo v morje. Pa še za te odstotke privijejo predelovalce. Torej – kdo je tu oderuh? Odgovor je na dlani.
Kaj ima to s samooskrbo? Zopet veliko. Domače kmetije propadajo. To pomeni, da se čedalje več hrane uvozi, namesto da bi bilo naše podeželje obdelano in bi lahko hrano velika večina ljudi kupila na lokalnih tržnicah in neposredno na kmetijah. Zmanjšuje se število delovnih mest v predelovalni industriji. Ljudje ostajajo brez dela. HRANA SE DRAŽI. Kako je vse skupaj povezano?
Preprosto. Hrana je strateška dobrina, in, kot sem omenil, povpraševanje po njej je zelo neelastično, torej praktično konstantno, saj ljudje vendar vsak dan moramo jesti, avto pa lahko menjamo na 1, 5 ali 10 let, pa ne bo zaradi tega nihče nič na slabšem. In ravno tega se trgovci in mešetarji s hrano zavedajo, zato so marže na hrano tako visoke. Mimogrede – pšenica je predmet borznega poslovanja, zelo podobno kot delnice. Zakaj? Ker je stabilno sredstvo, dobički so zagotovljeni, ob slabih letinah so gromozanski, ob malo boljših pa nekaj manjši ali mogoče minimalne izgube, ki se že naslednje leto krepko poplačajo (ob slabih letinah, ko pšenice primanjkuje, seveda njena cena raste in obratno). Zaradi nizkih odkupnih cen hrane se majhni kmetje odločajo za opustitev kmetovanja, saj se jim s prodanimi pridelki ne vrne niti vložen denar za proizvodnjo. Konkurenčne so velike kmetije, ki pa jih v Sloveniji praktično ni. Kaj je velika kmetija? Pojem je relativen, vendar če za primer napišem, da je povprečna slovenska kmetija velika 7 ha, v Ameriki pa so manjše družinske kmetije, ki obsegajo preko 200 ha, je jasno, kam pes taco moli. Konkurenčnost je tudi v kmetijstvu enako povezana z obsegom proizvodnje kot pri katerikoli drugi panogi. Torej – samooskrba pri nas pada. Veča se uvoz hrane. In kaj je najhujša posledica nizke samooskrbe?
Višanje cen hrane in odvisnost države od drugih gospodarstev. Kako odvisnost? Država je vendar suverena in neodvisna! Seveda je, saj to piše tudi v Ustavi Republike Slovenije. Ampak realnost je malo ''manjša'', drugačna. Celoten sistem je silno prepleten in povezan. Ljudje morajo kupovati hrano, saj je sami ne pridelajo dovolj. Torej je promet s hrano zagotovljen. Ker je promet obsežen, je tudi količina denarja v tem ''sistemu'' enormna. S tem seveda tudi davki niso zanemarljivi. Torej je od cene hrane zelo odvisen državni proračun, kar daje vladam jasno smer – ravnajmo se tako, da spodbujamo trgovce in preprodajo. Trg s hrano je torej neuradno in v ozadju pod vplivom vlad in obratno. To je ena povezava, druga pa je ta, da se multinacionalne korporacije za predelavo hrane seveda spretno poslužujejo takih in drugačnih prijemov za matiranje manjših, lokalnih predelovalnih obratov, in s tem diskvalifikacijo konkurentov. Kaj pa pomeni odsotnost konkurence? Monopol. Kaj pomeni monopol? Absolutno oblast upravljanja s ceno izdelka, ki ga na določenem trgu prodajaš. V Sloveniji je trg s hrano tako majhen, da se, v primeru (karikiram, čeprav je resnica zelo blizu), da celotna slovenska živlsko-predelovalna industrija (ŽPI) danes propade, že jutri lahko trgovinske police šibijo od uvožene hrane. To bi pomenilo tudi odvisnost našega gospodarstva od tujih družb, dobiček bi še v večji meri potoval v tuje žepe in država bi bila seveda samo še na papirju suverena in neodvisna. Si tega želimo? Upam, da ne.
Trenutno je samooskrba s hrano v Sloveniji okoli 40 %. Najbolj kritična je pridelava zelenjave, kjer je še mnogo nižja. Samo 40% hrane pridelamo pri nas, vse ostalo moramo kupiti od drugje, kar pomeni: višjo ceno, hrano slabše kakovosti zaradi dolgega transporta in tretiranja s fitofarmacevtskimi sredstvi, premalo delovnih mest v ŽPI in na kmetijah v Sloveniji, ''uhajanje'' dobička v tuja podjetja, zaraščanje podeželja, zmanjšanje možnosti podeželskega turizma in še bi lahko naštevali. Prav nobene koristi nimamo od tako nizke samooskrbe.
Zato vse vas vljudno vabim: pojdite na kmetije in tržnice. Kupujte hrano iz prve roke, ker boste tako dobili svežo in zdravo hrano. Podpirajte slovenskega kmeta in s tem pomagajte preprečevati vse negativne posledice tako katastrofalne samooskrbe. Zavzemajte se za prepoved pozidave najboljših kmetijskih zemljišč z industrijskimi conami in stanovanjskimi naselji, saj se le-ta lahko umaknejo na pobočja in robove dolin, doline pa pustite za pridelavo hrane. Tako bomo lahko skupaj poskrbeli, da bodo imeli tudi naši zanamci kje pridelovati hrano zase in bodo lahko živeli neodvisno in suvereno.
Želim vam lep preostanek prvomajskih praznikov in srečno!
Toni Kukenberger
Ni komentarjev:
Objavite komentar