Ko bomo kaznovani za pomoč pomoči potrebnim oziroma - narobesvet

Zgodba o starki in kavi

Danes je čisto običajna sobota. Kot ponavadi se zjutraj odpravim v pekarno po kruh in h kmetu po mleko. V pekarni srečam starejšo, nepoznano gospo, ki je očitno že prišla iz trgovine, saj je imela v rokah polni košari, ki sta bili na pogled zelo težki. Vzamem kruh, že vesel razmišljam o skupnem zajtrku z ženo in otroki. Pridem iz trgovine in vidim, da se je gospa, ki sem jo prej srečal, ustavila nekaj metrov stran od trgovine. Očitno je počivala, izgledala je zelo izčrpana, lovila je sapo. Stopim k njej. »Gospa, vam lahko kako pomagam?« jo vprašam. »Oh, gospod, kaj res lahko? Poglejte, živim v tistem zelenem bloku, mi res lahko pomagate odnesti vrečke domov?« mi je odvrnila žalostno. »Seveda lahko!« sem ji odgovoril. Svoj kruh sem odložil v avtomobil in ji pomagal. Med potjo mi je povedala, da je vdova že petnajst let in živi sama v stanovanju, ki ga zelo težko vzdržuje, otroci pa so se odselili v večje mesto in pridejo sem in tja le na obisk. Ravno tisto popoldne naj bi prišli in je seveda morala po nakupih, da jim bo lahko postregla. Ko sva prišla do vrat, se mi je iz srca zahvalila. Kar predstavljal sem si, da sem ji polepšal dan s tem, ko sem ji pomagal. V zahvalo mi je dala vrečko kave. »Saj ni treba…« sem se branil, »z veseljem sem vam pomagal«. »Hvala, vem, ampak vseeno, prosim, vzemite. Je malenkost, vi pa ste naredili veliko dobro delo,« je vztrajala. Kavo sem nato le vzel, se poslovil in lahkih nog, z veselim srcem, odšel proti avtomobilu. Nato pa za seboj zaslišim glas: »Oprostite!« Ozrem se. »Vi, gospod, da. Prosim, počakajte,« me ogovori neznanec v elegantni obleki in s črnim kovčkom v roki. »Kaj pa je?« sem presenečeno vprašal. »Sem Janez Novak, inšpektor z Urada za preprečevanje dela na črno,« se mi predstavi. V glavi so se mi kot blisk začele premetavati misli, kaj ta človek želi od mene. »Sem koga ogoljufal? Sem kaj narobe naredil?« sem ga prestrašeno vprašal. »Da, gospod. Starki ste pravkar pomagali nesti košari, je res?« »Res je, vendar kaj sem s tem storil narobe?« »In … starka vam je za to dala vrečko kave, je to tudi res?« »Res je,« sem odvrnil. »No, pravkar ste priznali kaznivo dejanje. Vaš odgovor sem posnel na digitalni snemalnik in ga bomo uporabili kot dokaz v primeru, da se pritožite.« »Kaj?! Kakšno kaznivo dejanje?! Gospe sem vendar pomagal nesti težki košari, ker bi jih sama nesla zelo težko in iz hvaležnosti mi je dala vrečko kave. Saj sem se branil, vendar je vztrajala.« »To ni moj problem. Ste ji mogoče za kavo izstavili račun?« »Ne, seveda ne, saj nimam podjetja, sem delavec v tekstilni tovarni. Ne morem ji izstaviti računa. Pa tudi nesmiselno se mi zdi izstaviti račun, saj sem vendar starki pomagal, kavo pa mi je dala prostovljno!« Možak me je samo še izpod čela pogledal in izpljunil: »No, potem je vse jasno. To je vaš problem. Tu imate položnico, rok plačila je 15 dni. Na svidenje.« V roke mi je porinil položnico in hladno odšel, kot da ni bilo nič. Tam sem še nekaj minut stal kot vkopan in strmel v položnico, saj nisem še resnično dojel, kaj se je zgodilo. Dobil sem položnico z zneskom 230€. Bil sem ogorčen. Šel sem domov in še dolgo razmišljal, kaj se mi je sploh zgodilo. Zdelo se mi je, da so bile to grozne sanje. Vendar je bilo res.

Zgodbo sem si seveda izmislil. Na srečo se taki nesmiselni dogodki ne dogajajo. Ne še. Pa je rečeno, da se ne bodo nikoli? Naša družba, predvsem pa vlada, je popolnoma izgubila kompas, kot so ugotovili že mnogi pred menoj. Očitno je zavest, da morajo člani vlade delati v dobro vseh državljanov in ne sebe, popolnoma izpuhtela. Kam, mi ni znano. Kot vidimo zadnja leta, se vlada ukvarja le sama s sabo, brez cilja se lovi za rep in hodi v krogu. Njen predsednik pa je tako samozavesten, da še skoraj sebi verjame, kako je Slovenija na odlični poti med zmagovalce. 

Očitno je ta miselnost, da mora vsak skrbeti samo zase, prerasla njihove možgane. Radi bi ukinili medsosedsko pomoč, ki jo izredno velikokrat koristimo ravno kmetje, saj so naša dela izrazito sezonske narave in v delovnih konicah nujno potrebujemo več delovne sile, zaradi ekonomskega položaja pa si marsikdo ne more privoščiti, da bi najel podjetje, ki bi mu opravilo neko delo. Pa ne samo kmetje, saj je zanemarljivo malo hiš, starejših od 10 let, ki so jih zgradila gradbena podjetja. Zato se poslužujemo medsebojne pomoči. Torej: ko jaz potrebujem pomoč, pokličem prijatelja, ko pa jo potrebuje on, me pokliče. Tako imava oba korist, nihče pa škode. Zakaj ne bi tako delali? S tem se krepi naše prijateljstvo, izkoristimo prijetno s koristnim in med delom vedno razvijemo pogovor, včasih bolj resen, drugič bolj šaljiv. To nas bogati. Vsi se tega zavedamo. Ljudje smo vendar socialna bitja in geslo v slogi je moč je resnično. Njegov pomen je nam vsem znan. Skupaj zmoremo vse. Zato pa si pomagamo.

Ko sem slišal za predlog zakona, ki ga je vlada predlagala, sem si mislil, da je to sigurno neslana šala. Ko pa sem to slišal še večkrat, sploh nisem mogel verjeti, da je kaj takega možno. Seveda je t.i. siva ekonomija v primerjavi z dovoljenimi oblikami dela nelojalna konkurenca in kot taka ni zaželena. Kar pa se tiče medsosedske pomoči, pa je, po mojem mnenju, ta predlog zakona poskus državljane in državljanke popolnoma odtujiti drugega od drugega. Zakaj? Potihem se večkrat govori o tem, ampak to seveda v ''uradnih krogih'' ni dovoljena javna razlaga. Kaj je cilj takega zakona? Nikakor ne pobrati več davkov. Prav tako ne za zapahe spraviti nepoštene ljudi. No, to so spet uradne razlage in delni učinek. Vendar je znotraj tega skrita še druga resnica. Namen takega zakona je ljudi dokončno spreti in jim popolnoma odvzeti politično moč. Seveda nihče tega ne bo priznal, vendar, če človek razume zakon in si predstavlja njegove posledice, točno vidi, kam pelje. Na žalost smo Slovenci že od nekdaj znani po svoji ''foušiji''. Raje vidimo, da gre sosedu in nam slabo, kot da bi šlo samo sosedu dobro. Seveda nismo vsi taki, jih pa ni malo. In tak zakon je samo orodje v disegu omejenih ljudi, da bodo lahko uradno, po sodni poti, preganjali soseda, ''prijatelja'', znanca, ki jim ni všeč, ki bo nekaj nekomu pomagal. Kaj bodo s tem dosegli? Nič drugega kot še več prepirov, razpadlih družin in prijateljstev. Mimogrede bomo še politično moč stoodstotno podelili v roke tistim, ki so od nas izvoljeni. Čeprav so poslanci, vemo, da tam, kjer je prisoten človeški faktor, redke zadeve potekajo res objektivno. Ko človek enkrat vidi, da lahko goljufa, brez da bi občutil kakršne koli posledice, se znajde v začaranem krogu. Potem pa pridemo do raznih tajkunskih zgodb in podobnega. Predlog zakona, ki ga je vlada oblikovala, je dolgoročno dokončen poraz demokracije in odvzem politične moči ljudstvu. Prepoved medsosedske pomoči je ukrep, ki si ga nobena vlada ne bi smela privoščiti, ki posega v najinimnejše dele človekove osebnosti, saj nam prepoveduje, da bi pomagali prijateljem. Kako lahko kdo kaj takega sploh javno pove in to celo želi uzakoniti, ne bom raumel nikoli. To je nesramno, egoistično, protiustavno in zločinsko dejanje. Tak predpis je katastrofalen. Upam, da bo zakon, tak kot je sedaj, na vsak način zavrnjen. Ljudje smo vendar ljudje in ne stroji. Edino topli medčloveški odnosi lahko lepšajo naše življenje. Vse drugo je samo slepilo.

Se strinjate?

Toni Kukenberger

(v skrajšani obliki objavljeno v prilogi Večera - 7 dni, 26. 1. 2011, str. 15)