Ne bodimo idealni potrošniki, raje bodimo ljudje!

Pozdravljeni!

Danes bi rad povedal nekaj malega o popolnoma ne-kmetijski temi, ki se tiče nas vseh. Na prelomu iz enega leta v drugo je mogoče čas, da se ozremo nazaj in pogledamo, kaj smo naredili dobrega in če je kakšna stvar, ki jo lahko popravimo.

O čem bom torej govoril? O tem, da smo ljudje (ne vsi, velika večina pa) izgubili smer, ki nas vodi skozi življenje. Vse pomembnejše so materialne dobrine, kaj pa je znotraj, pod pokrovom ''embalaže'', nas večinoma ne zanima. Začel bom kar pri tistem, ki je največji krivec za tak način življenja. To je kapitalizem. Zelo zanimiva so dejstva, ki jih doživljamo vsakodnevno, pa jih sploh ne opazimo. Ste kdaj v trgovini zaslišali kakšno glasbo? Recimo prav božični čas je tipičen primer te trgovske zlorabe naših čustev. Kmalu po 1. novembru se v vseh trgovinah začnejo pojavljati razna darila, povsem nepotrebni predmeti, ki jih ljudje kupujemo, da bi razveselili naše najdražje. Obenem pa se v trgovini vrti glasba, ki pričara božično vzdušje, kar nam veliko pomeni. Počutimo se dobro. Ampak - kaj je vzrok za to glasbo? Naše dobro počutje? Ne, verjemite, da ne. Prav vsaka stvar, ki v nas prebuja prijetna čustva, deluje na nas pozitivno, za trgovce pomeni edino to, da bomo zaradi tega več zapravili. Recimo drsališče pred nakupovalnim centrom, kjer je drsanje zastonj, še več, tudi drsalke dobiš zastonj. Krasno! Otroci na drsanje, starši pa mimogrede po nakupih. Zanimivo - da trgovina ''žrtvuje'' na oko dobrih 100 kvadratnih metrov parkirnega prostora, toliko energije za hlajenje plošče (v primeru, da so temperature nad ničlo) in še 2 skoraj polna delovna časa ali pa še več ljudi, da oskrbujejo drsališče, pa nam tega ''niti ne zaračuna''. Ni kakšne posebne logike, kajne? No, pa seveda je. Na račun drsalcev in njihovih spremljevalcev, ki bodo tačas odšli v trgovino, bo ta nakupovalni center zaslužil toliko več, da bo pokril stroške drsališča, poleg tega pa imel še večji dobiček, ravno zaradi tega, ker ljudje toliko več kupujejo. Povsem enaka je zgodba z vsemi delavnicami, glasbenimi gosti v takih in podobnih nakupovalnih centrih. Prodajalci hočejo privabiti čim več kupcev, saj to povečuje njihov dobiček. Seveda ob tem ljudem pihajo na dušo, zlorabljajo naša najintimnejša čustva, da bi oni od nas dobili čim več denarja. Mimogrede - samo še ena zelo uporabna zvijača, če hočete privarčevati: nikar ne pojdite v trgovino lačni. Enkrat poskusno pojdite lačni, drugič pa siti, takoj po kosilu. Boste videli, kakšna razlika je v tem: ko je človek lačen, bi kupil bistveno več, kot pa takrat, ko je sit. Ko si lačen, nabereš, kar imaš na spisku, potem pa pregledaš še marsikaj sladkega, kakšne majhne prigrizke in hitro se v košari znajde marsikaj nepričakovanega. Ko pa si sit, je vse preveč. Niti vsega, kar je na spisku potrebuješ. Prav zanimivo, poskusite.

Kaj pravzaprav želim povedati v tem prispevku?

Da je cilj megakapitalistov ustvarjanje idealnega potrošnika. In kakšen je tak potrošnik? To je človek, ki mu je zelo mar za druge, ampak nima časa, da bi se z njimi družil, jim namenjal svoj čas in jim raje kupuje darila, ki so samo trenutna zadovoljitev naših čustvenih potreb. To je človek, ki se res nima časa družiti, ampak dela vse na daljavo - se po internetu pogovarja s prijatelji, ima 1000 prijateljev na socialni mreži, piše na to isto mrežo še to, kako gost iztrebek je imel 5 minut nazaj in podobno. Idealni potrošnik je človek-individualist, drugače povedano egoist, ki bo za potešitev svojih čustvenih potreb uporabil trgovino in denar. Ko je človek enkrat tako daleč, da kar naprej nekaj kupuje, se znajde v začaranem krogu: kupuje vedno več in je čedalje bolj nesrečen in spet kupuje več in je še bolj nesrečen... Kaj s tem povzroča: več in več denarja pušča v trgovini, za prijatelje nima časa. Ob tem postajajo njemu podobni še njegovi bližnji in tako se počasi krog idealnih potrošnikov širi. V ozadju pa je še en motiv: ljudem vzeti politično moč. Kako? Ravno z ustvarjanjem idealnih potrošnikov. Takih ljudi, ki pri pomembnih družbenih vprašanjih gledajo samo nase. Torej cilj je razbiti družbo, ustvariti individualiste, ki bodo potrošili čim več, družbeno pa bodo popolnoma nepomembni posamezniki, ker če vsak dela samo zase, ne moremo narediti in spremeniti ničesar. Če neka množica ljudi stopi skupaj, lahko naredi velik družbeni premik in tega se kapitalisti bojijo. Zato želijo, da neopazno postajamo idealni potrošniki, oni pa v ozadju delajo kupčije z vladami (uradno se temu reče lobiranje), kako spremeniti zakonodajo, da bo počasi njihov cilj dosežen.

Ste se mogoče našli v delu zgornjih odstavkov? Če ste se, ste na dobri poti, da postanete idealni potrošnik. Ne pustite se in ostanite človek, ki mu več pomenijo prijatelji in družina ter preživljanje časa z njimi, kot pa neko materialno slepilo, ki ima samo kratkotrajen učinek zadovoljitve naših čustvenih potreb, potem pa te potrebe postajajo čedalje večje.

Vse pozivam: ne pojdite za praznike v trgovino, raje pojdite z otroki, družino, prijatelji, na sprehod v naravo. Mogoče na kakšen prijeten koncert, pa ne v trgovinski center. Pojdite tja, kjer že dolgo niste bili. Pogovarjajte se z domačimi, s prijatelji. Ne bodite zaprti vase. Ljudje smo socialna bitja in nujno rabimo družbo. Mogoče vam bo pogovor s prijateljem, ki ga že dolgo pogrešate ali pa niste videli, pomenil mnogo več, kot če bi za novo leto dobili nov avtomobil. Mogoče boste ob pogovoru s človekom, ki se vam ne zdi preveč prijeten, spoznali, da je zelo dober človek in tako razvili novo prijateljstvo. Mogoče se boste zbližali z možem/ženo, partnerjem/partnerko, mogoče s svojimi otroki ali starši. Na lastnih izkušnjah lahko povem, pa sem prepričan, da je tudi drugje tako: Velika večina prepirov je posledica nesporazumov - torej nepopolnih pogovorov in različne interpretacije. Če bi se ljudje veliko pogovarjali, bi bilo med nami mnogo manj slabe volje, sprtih ljudi in nesrečnih družin. Druženje in pogovor je bistvo naših odnosov, lepota naših odnosov pa je edino, kar nas lahko osrečuje. Se strinjate?

Za konec bi vsem samo še voščil blagoslovljene božične praznike, v letu 2011 pa čim manj nesreč, čim več toplih odnosov in veliko zdravja. Če ima človek to, ima v svojih rokah vsa sredstva, da je srečen. Bodite torej srečni in osrečujte tudi druge!

Srečno!

Toni Kukenberger

Kakšni so učinki kmetijstva na državo: okolje, delovna mesta, turizem ...

Pozdravljeni!

Tokrat bi rad povedal nekaj dejstev, zakaj je kmetijstvo mnogo več, kot pa zgolj pridelava hrane. Vabljeni k branju.

Kmetijstvo je večfunkcijska panoga, ki pomeni izjemno veliko, če je le spodbujena s strani države - kot institucije, predvsem pa s strani državljanov. Kmetijstvo ni samo proizvodnja hrane, je še mnogo več.

• Kmetijstvo kot vzrdževalec kulturne krajine

Kmetje obdelujemo zemljo. V Sloveniji, ki je 2. najbolj gozdnata država v Evropi, je preko 50% površine preraščene z gozdom. Manjši del ostanka predstavljajo urbana središča, večji del pa podeželje. V podeželje spadajo vasi - torej nekmečko prebivalstvo, morebitna podjetja na podeželju ter kmetije. Kaj pravzaprav pomeni kmetijstvo za vse našteto? Pomeni preprečevanje zaraščanja. Kjer je samo gozd, ljudi ni. Če hočemo ohraniti poseljenost podeželja, moramo poskrbeti, da bo obdelano. Možnosti sta 2: prva je ta, da površine preprečujemo pred zaraščanjem s stroji, torej s komunalnimi službami. To pomeni veliko breme za proračun občin, posledično države in davkoplačevalcev. Od tega nimamo nobene druge koristi, kot nekaj delovnih mest več na komunali in ohranitev kulturne krajine. Velik stranski učinek je še obremenjevanje okolja s prevozom hrane od drugod. Druga možnost pa je obdelava zemlje za pridelavo hrane. Košnja, paša ter obdelane njive so vzrok za neporaščenost krajine. Zakaj je ta način boljši, kot komunala? Zato, ker je tu korist dvojna: površine so obdelane, od tega pa tudi nekaj imamo: hrano. Lokalno pridelano, brez transporta in dodatnega obremenjevanja okolja.

• Posredno ustvarjanje delovnih mest

Če je krajina obdelana, je poseljena. Če je poseljena, je možnost razvoja podjetništva seveda velika, saj je najbolje, če ljudem pri njihovih potrebah ''pomagamo'' tako, da imajo vse potrebno na čim manjši oddaljenosti od doma. Če se razvija podjetništvo, pomeni, da imajo ljudje na lokalni ravni službe. In če imajo službe blizu, to pomeni, da imajo zagotovljeno boljšo kakovost življenja. Seveda v kapitalističnem svetu to ne pomeni ničesar, ker ne maksimira dobička. Vendar se bomo ljudje morali vrniti k vrednotam, kot so družina, prijateljstvo, medsebojna pomoč in solidarnost. Človeška družba brez teh vrednot ne more funkcionirati. Kmetijstvo lahko posredno na kakovost življenja vpliva zelo pozitivno. Tudi, če petkrat na leto smrdi po gnojevki. Da je gnojenje neizogibno potrebno za pridelavo hrane in ohranjanje rodovitnosti zemlje, pa sem povedal že v enem prejšnjih prispevkov.

• Neposredno ustvarjanje delovnih mest
  

Danes je za večino ne-kmečkega prebivalstva povsem logično, da je bolje kupiti čim cenejše, pa ni važno od kod je. Pa ni tako. Če kupujemo domače izdelke, pa ne samo kar se tiče hrane, prav kar koli, podpiramo razvoj domačega gospodarstva. Danes je v Sloveniji eden velikih nonsensov npr. tale: Samooskrba z mlekom je v Sloveniji nekoliko nad 100%. Torej nekaj mleka izvozimo. Do tu je stvar še vzdržna. Tu pa se konča: veliko mleka izvozimo, uvozimo pa mlečne izdelke (jogurte, sire, skuto in podobno). Kaj to pomeni? Nekateri menijo, da je itak vseeno, če kupujemo domače izdelke ali pa tuje. To je velika zmota! S tem podpiramo tuje predelovalne obrate in tujcem plačujemo delovna mesta, namesto da bi pri nas imeli obrate in tako za svoje rojake omogočali več delovnih mest, ki bi pomenila boljše socialno stanje v državi in bistveno hitrejši razvoj gospodarstva. Smo res tako kratkovidni? Zbudimo se! Ne gre samo za kmetijstvo, ampak za naše gospodarstvo v celoti!

 

• Razvoj turizma

Kako lahko kmetijstvo vpliva na razvoj turizma? Preprosto. Ustvarja okolje, ki je primerno za ljudi. Turistične kmetije, ki jih je pri nas še malo, v podobnih, alpskih državah (Avstrija, Švica, Italija) pa zelo veliko in tudi uspešno funkcionirajo, lahko veliko pomenijo za razvoj vseh panog turizma: od obalnega, gorskega in hribovskega, do prenočišč za samo mimoidoče tujce, ki prečkajo našo državo in tujcev gre mimo nas res ogromno. Ljudje so čedalje bolj osveščeni tudi o pomembnosti gibanja za zdravje. Je res bolje iti na popoldansko uro teka ali hoje skozi center Ljubljane ali bi bilo bolje iti nekam ven, na podeželje, se tam ustaviti, spoznati nove ljudi, se naužiti svežega zraka in dobiti zagon za naprej? Nihče me ne bo prepričal, da slednje ni boljše.

Torej, kaj lahko iz tega zaključimo? Kmetijstvo je gospodarska panoga, ki skrbi za proizvodnjo hrane. Približno 2-3 % prebivalstva pridela hrano za vse. Obenem pa omogoča vse, kar sem v tem prispevku naštel. Zaključimo lahko, da je kmetijstvo še kako potrebno za obstoj naroda. Rek bogat kmet, bogata država še kako velja. V sloveniji pa je splošno prepričanje, da je kmetijstvo samo oviralec razvoja, nepotreben člen v družbi, ki onesnažuje okolje, poliva gnojevko in s tem zasmraja vse okoli sebe, s stroji ovira promet, pa ne bom več našteval. Je to res? Premislite. Po moje ne bi bila Švica najkonkurenčnejše gospodarstvo na svetu, če bi bila visoka razvitost kmetijstva pri njih oviralec v razvoju. Dejstvo je, da je ravno obratno. Švicarji to vedo. Zato pa podpirajo svoje kmetijstvo.

Ravno te učinke, ki jih ima kmetijstvo, podpira država s subvencijami. Ker nam prodaja pridelane hrane ne pokriva stroškov pridelave, nam država na ta način pomaga. V bistvu so subvencije plačilo za opravljanje vseh izjemno pomembnih družbenih funkcij, ki sem jih opisal. Pa še te subvencije, ki so pomoč pri izpadu dohodka, so obdavčene, kar pomeni, da država obdavčuje nekaj, kar sploh ni obdavčljivo. In - če mislite, da samo kmetje dobivamo subvencije, se še kako motite. Dobivajo jih tudi podjetja v drugih gospodarskih panogah, samo tam je to v redu. Kmetje pa smo zaradi tega pijavke na proračunu.

Verjemite, če bi morali vse te površine, ki jih sedaj obdelujemo kmetje, kositi delavci komunalnih služb, bi imeli s tem same stroške. Kmetom vsaj del stroškov, ki jih imamo s tem, pokrije prodaja pridelane hrane.  Trave ljudje pač ne moremo jesti. Ostalo zelenjavo in živalske proizvode pač. Če bi bila za to zadolžena komunalna služba, ne bi imeli od tega ničesar drugega, kot stroške. Ni bolje, da kmetje še naprej opravljamo svoje delo? Presodite sami.

Srečno!

Toni Kukenberger

Današnja SKP Evropske skupnosti

Pozdravljeni!

Kot sem že v prejšnjem prispevku napovedal, bom tokrat predstavil trenutno skupno kmetijsko politiko Evropske skupnosti, ki se seveda izvaja tudi v Sloveniji.

Danes je hrane v Evropi dovolj. Cilj povojne politike je dosežen. Je pa prisoten drug problem - globalizacija. Hrana, ki jo pridelajo v ZDA, predvsem pa v Južni Ameriki in npr. na Novi Zelandiji, je mnogo cenejša od te, ki jo pridelamo v Evropi, še posebej pa v Sloveniji. Zakaj? Zato, ker je, samo za primer: v Severni Ameriki kmetija, ki ima precej več kot 1.000 krav molznic, ali npr. 5.000 ha zemlje, pač nekaj običajnega. Na Novi Zelandiji so kmetije, ki imajo nekaj 1000 glav živine, prav tako običajne. Poleg tega pa imajo tam tako milo podnebje, da sploh ne rabijo hlevov, kar jim zniža stroške skoraj za polovico.

V Sloveniji je povprečna kmetija velika 7 ha (ne, nobene ničle nisem pozabil). Torej je tu že enostavna logika ekonomije obsega dovolj tehten vzrok za nekonkurenčnost naših kmetij. Zakaj je naša zemlja tako razdrobljena? Spet je kriva komunistična ''logika'' zemljiškega maksimuma - omejitve velikosti kmetij. Sicer se struktura popravlja, vendar zelo počasi. Tudi zaradi nesposobnosti, oz. bolje rečeno - nezainteresiranosti politike tudi po osamosvojitvi. Kaj hočem povedati: hrano je pri nas bistveno dražje pridelovati kot drugje. Zato je logično, da so z vseh celin prišli na evropski trg ponudniki hrane, ki je bila tudi za polovico cenejša, kot pa domača. Logična posledica je, da je bilo naenkrat hrane na trgu preveč. In je je še vedno.

SKP se je znašla pred novim problemom: kako omogočiti domačim kmetom konkurenčno pridelavo hrane. Treba je bilo poseči na trg in sicer tako, da so bili na boljšem domači pridelovalci. Trg so delno zaprli. Kako? Tako, da so uvedli izjemno visoke vstopne dajatve - če je hotel kdo npr. iz Amerike pripeljati ladjo hrane, je moral plačati zelo visoke carine. Tako visoke, da se jim dejansko ni splačalo hrane izvažati v Evropo. Tako se je trg delno sprostil in cene so umetno vzdrževali na višji ravni. Drugi - kompatibilni ukrep so bile izvozne spodbude. Torej - če je evropski proizvajalec hotel izvoziti hrano, je z naslova SKP dobil plačano razliko v ceni, ki je bila med ''notranjimi'' in zunanjimi - prostimi cenami. Torej je SKP ščitila kmete tako, da je vzdrževala nivo cen. Bili so tudi razni drugi ukrepi - od interventnih odkupov, kjer so pšenico dobesedno z ladij stresali v morje, npr. breskve iz Grčije vozili direktno iz sadovnjakov na ''deponije'', kjer so jih samo zakopali itd. Torej - ukrepi so bili malodane neverjetni. Vseskozi pa je na SKP čedalje bolj pritiskala WTO (svetovna trgovinska organizacija), ker se je preko SKP delala ogromna škoda na tujih trgih. 

Ukrepi in finančne spodbude so se skozi čas spreminjali. Danes izvoznih spodbud in uvoznih dajatev praktično ni več. Evropa se je preusmerila na nov vidik: varovanje okolja in pridelava kakovostne hrane, ''tišji'' vzrok pa je seveda potreba po zmanjšanju pridelave. Pomemben je tudi vidik finančne uspešnosti kmetij - torej zagotoviti dohodek, da kmetije obstanejo. Ukrepi kmetijske politike so vezani na 2 stebra: 1. steber so neposredna plačila - na površino, žival itd., 2. steber pa so ukrepi PRP (programa razvoja podeželja). Ukrepov iz prvega stebra so deležni vsi, ki izpolnjujejo osnovne pogoje - torej da imajo zemljo. Na žalost je veliko tudi ljudi, ki dajo zemljo v najem kmetom, sami pa pobirajo subvencije. Ukrepi 2. stebra pa so vezani na program razvoja podeželja, ki je razdeljen na 4 stebre in več ukrepov znotraj stebrov. Tu so ukrepi pomoči kmetom pri investicijah, pomoči mladim prevzemnikom kmetij, pomoč pri vzpostavitvi dopolnilnih dejavnosti na kmetiji, pomoč podjetjem, ki delujejo v povezavi s podeželjem, pomoč za obnovo vasi in še marsikaj. Najbolj ''oblegan'' je seveda KOP - kmetijsko okoljski program, ki vključuje finančno pomoč kmetom za boljše upravljanje z naravnimi viri, sonaravno - integrirano in ekološko kmetijstvo, vzpodbude za obdelavo strmih površin itd. Vse o kmetijski politiki in subvencijah je prosto dostopno na spletnih straneh MKGP.

Okolju prijazna pridelava je seveda dražja, kot konvencionalna. Zato je, če hočemo, da hrano pridelujemo na okolju prijazen način, treba kmete pri tem spodbujati. Pa ne moralno, to opravljajo družinski člani in prijatelji. Če ne bomo finančno podbujali manjših kmetij, okolju prijazne pridelave kakovostne hrane, bomo vse male kmetije izgubili. Proizvodnja, ki ne pokriva stroškov, jasno ne more trajati dolgo.

Zato vas vse spodbujam: pojdite po hrano na kmetijo. Od tega bomo imeli vsi več: vi in mi - kmetje. Lepo vabljeni na našo ali pa katerokoli drugo kmetijo. Ustavite se pri vam najbližji in povprašajte, kaj lahko dobite. Prepričan sem, da boste potem, ko boste enkrat okusili svežo hrano, vedno kupovali pri kmetu ali pa na tržnici. Razlika je očitna, samo treba je poskusiti.

V naslednjem prispevku pa boste lahko prebrali, kaj pomeni kmetijstvo za državo.

Srečno!

Toni Kukenberger

ZAKAJ OBSTAJAJO SUBVENCIJE V KMETIJSTVU?

Pozdravljeni!

Moram se dotakniti tega področja, saj smo kmetje ravno zaradi subvencij, ki nam jih očitajo drugi državljani, črne ovce na seznamu nezaželjenih ljudi v tej prelepi državi. Rad bi predstavil dejstva, zakaj sploh subvencije imamo. Zakaj denar iz državne blagajne prejemamo kmetje in zakaj je v Evropi brez uravnavanja trga praktično nemogoče proizvajati hrano glede na povpraševanje.

Začnimo na začetku. Od kdaj sploh subvencije in zakaj?

Po 2. svetovni vojni je bila Evropa praktično sesuta - dobesedno. Veliko ljudi je bilo lačnih. Če so hoteli politiki ljudi ''nahraniti'', so morali začeti spodbujati proizvodnjo hrane. Takrat globalizacije še ni bilo in hrana se je večinoma pojedla tam, kjer so jo pridelali. Torej - kako spodbuditi ljudi, da bodo pridelali dovolj hrane za vse prebivalce? Stvar je relativno logična. Seveda je vsaka proizvodnja, tudi hrane, povezana z neposrednimi materialnimi koristmi. Če moraš v proizvodnjo vlagati, jasno potrebuješ zaslužek. Če ga ni, proizvodnjo opustiš. Torej - odločili so se, da bodo s finančnimi vložki pomagali kmetom, da bo njihov ekonomski položaj boljši in bodo tako proizvajali več hrane, ki bo cenovno dostopna. Torej - vzrok za subvencije ni nikakor volja kmetov, ampak so bile to posledice druge svetovne vojne ter rasti prebivalstva, ki je bila večja od rasti količine proizvedene hrane.

Seveda so v vsaki pozitivni stvari tudi negativne. Na račun povečevanja proizvodnje je začela čedalje bolj trpeti narava in nazadovati kakovost hrane. Kmetje so vse bolj masovno uporabljali fito-farmacevtska sredstva, ki so jim jasno pomagala do višjega pridelka. Prav tako tudi mineralna gnojila, ki so jih uporabljali bistveno več, kot bi bilo potrebno. Takrat ni še nihče razmišljal o vplivih na okolje., kaj šele o kakovosti hrane. Energija je bila poceni, zato je tudi proizvodnja prenesla večje količine farmacevtskih snovi, kot je bilo potrebno. Torej: posledica finančnih pomoči je bila višja proizvodnja hrane, na drugi strani pa je bilo okolje izredno obremenjeno. Ponekod so zaradi intenzivnega kmetijstva površine popolnoma uničili in je tam nastala dobesedno puščava. Taka zemljišča je treba sedaj za dolgo pustiti naravi, da jih počasi revitalizira. Torej so vsaj za nekaj generacij izgubljena.

Danes je skupna kmetijska politika EU (SKP) naravnana povsem v drugo smer. O tem pa naslednjič. Vabljeni, da še naprej spremljate blog in povezavo pošljete svojim prijateljem.

HVALA, KER NAM POMAGATE ŠIRITI RESNICO O KMETIJSTVU.

Srečno!

Toni Kukenberger

ZAKAJ JE BITI KMET V SLOVENIJI SRAMOTNO?

 »Kaj si kmet!?« »Kmetavzar!« »Kmet neumni!« Ko slišim kaj takega, se zgrozim. Kdo sploh lahko sodi o kmetih, kdo ima pravico reči nekomu kmet v smislu največje osramotitve? Zakaj je biti kmet sramota? Zakaj otroci svoje sošolce s kmetij obkladajo z najrazličnejšimi nadimki (to sem občutil tudi na svoji koži), jih celo izločijo iz svoje družbe, samo zato, ker so s kmetije? Zakaj? Ker so kmetje neumni. Ker niso za drugam, kot za v hlev… težko na primeren način izrazim žalost, ko kdo izjavi kaj takega. Ampak: je kmet sploh lahko neumen? Mogoče se sliši smešno, vendar si tega enostavno ne more privoščiti. Zakaj ne? Ker bi potem njegova kmetija propadla in bi ostal brez dohodkov. 

Biti kmet, ki npr. redi krave molznice, pomeni: biti živinorejec, biti poljedelec, biti strojnik, biti mehanik, biti zidar, biti skoraj veterinar, biti ekonomist, biti logistik, biti menedžer, v zadnjem času ob tako hitrem spreminjanju zakonodaje skorajda še pravnik. 

Kateri menedžer ima toliko različnih znanj? Toliko področij, ki jih mora obvladovati, navadno sam ali s pomočjo družinskih članov? Kdo mora biti 24 ur na dan, 365 dni v letu pripravljen pomagati bolni živali ali denimo kravi pri porodu? Kdo mora iti vsak dan, pa naj bo to sobota,  nedelja ali praznik, naj bo mraz ali vročina, naj bo bolan ali zdrav – najmanj zjutraj in zvečer v hlev pomolsti ali vsaj nakrmiti živino? Kadar je nuja, delati pozno v noč, da pripravi kvalitetno krmo ali da je ne zmoči dež? 

Nihče. Niti delavec, niti bančnik, niti odvetnik, niti strojni inženir, niti čistilka, niti direktor, niti učiteljica, niti zdravnik. Samo kmet. Pa ga zato ljudje spoštujejo? Ne. Mu kdo plačuje nadure? Ne. Dobi mogoče regres ali 13. plačo za novo leto? Ne. Si piše nadure dežurstva, ki so dvojno plačane? Ne. Na kmetih smrdi, kmetje umažemo cesto (če jo gradbinci avtoceste, je to povsem nekaj normalnega), ljudi moti ropot strojev. Po drugi strani pa pravijo, da smo največji onesnaževalci narave zaradi mineralnih gnojil, ki sicer ne smrdijo, so pa še toliko bolj nevarna od organskih. Pa kdo pomisli, da je to edini način, da lahko v trgovini vsi ljudje kupijo mleko, meso, kruh, sadje, zelenjavo – torej nujno potrebno hrano za preživetje? Se sploh zavedate, da, če ne bi bilo kmetov, ki nas je približno 3% prebivalstva, bi vsak moral biti kmet in vsak zase pridelati hrano? Očitno ne. Na žalost.  Ponovno (se) vprašam: »ZAKAJ?«

Ste se že kdaj vprašali ali pa razmišljali o stvareh, ki sem jih navedel v tem prispevku? Če še niste, vas vabim, da to storite sedaj. Kmalu bom kaj napisal tudi na temo subvencij, ki gredo nekaterim tako hudo v nos. Vabljeni k spremljanju bloga kmetije Kukenberger še naprej! 

Srečno!

Toni Kukenberger

Kaj pravzaprav jem?

Ste se kdaj vprašali, kaj je pravzaprav hrana, ki jo imate na krožniku in bo vsak čas končala v želodcu, črevesju, krvi in vsaki celici vašega telesa?

Mislim, da je to vprašanje precej na mestu. Hrana je pomembna, saj nam neposredno zagotavlja energijo ter vse potrebne snovi za življenje. Zato naj vam ne bo vseeno, kaj je v hrani, ki jo jeste (čeprav se ne vidi, kaj vse je v njej), ampak bodite osveščeni.

Kako to najlažje naredite? Enostavno. Odločite se, da boste zelenjavo kupovali na tržnici ali neposredno pri kmetu doma. Pojdite do kmeta, ga vprašajte, kako prideluje zelenjavo in kmalu boste izvedeli. Če vam tega noče pokazati ali povedati, mu ne zaupajte in pojdite drugam. Tako boste tudi sami pripomogli k še večji kakovosti hrane, ki jo pridelujemo, saj bodo pri prodaji uspešni le tisti, ki bodo imeli čiste račune in stvari urejene.

Razlika med hrano s kmetije in tisto s trgovinskih polic v fantastično privlačni embalaži je v tem, da je kmetova nepredelana in lahko točno veste, kaj jeste. Juha iz vrečke... hm... je notri res samo zelenjava in škrob? Presodite sami.

Pa dober tek!

Toni Kukenberger

Zakaj je bolje kupovati lokalno pridelano hrano?

...

1. Zato, ker je Slovenija država, kjer njeni funkcionarji želijo biti bolj papeški od papeža in so nam (kmetom) pred vstopom v EU pripravili zakone, ki ščitijo potrošnike, dajejo delo mnogim nadzornim organizacijam in našo državo v EU-ju povzdigujejo, češ, da imamo strožje standarde, kot jih sama EU predpisuje. To je, jasno, v škodo kmetom, ampak to jih ne zanima. Glavno, da oni izpadejo lepi. Druga plat te zgodbe pa je, da je za potrošnike naša hrana toliko bolj kakovostna in zdrava.
2. Zato, ker je pri nas res intenzivnega, torej konvencionalnega kmetijstva, zelo malo. Uporaba fitofarmacevtskih sredstev je pri nas na nižji ravni, kot je to predpisano, saj so sredstva zelo draga.
3. Zato, ker smo ljudje na lokalno hrano prilagojeni. Narejenih je bilo že veliko raziskav, ki so potrdile, da se je mnogo alergij, ki so danes izredno pogoste, pojavilo v zadnjih 20 letih, ko se je trg s hrano popolnoma liberaliziral in je hrana v razvitem svetu na voljo z vseh koncev sveta.
4. Zato, ker je hrano, če jo hočemo prepeljati z ladjami z drugega konca sveta, treba ali gensko spremeniti ali pa tretirati s konzervansi. Transport, ki traja en teden ali več, hrane, ki je hitro pokvarljiva, se ne izplača, če bi imeli hrano v hladilnicah, ampak jo je lažje poškropiti in je stvar rešena. Iz Španije pripeljane ekološko pridelane jagode... ja, seveda, ekološko!! To sem videl letos v eni naših trgovin.
5. Ves svet se zadnje čase čedalje bolj obrača v trende o manjšem obremenjevanju okolja. Je transport, dolg več 10.000 km ekološko nesporen? Dvomim. Res ena ladja prepelje mnogo hrane, ampak - to ni potrebno! Če je ekologija res tako pomembna, je treba transportne poti čim bolj zmanjšati, drugače je govoričenje politikov mlatenje prazne slame. Če greste po hrano na tržnico ali pa h kmetu, mogoče celo mimogrede na poti iz službe, prihranite mnogo goriva in s tem prispevate k ohranjanju narave.
6. Ker je z ohranjanjem kmetijstva v Sloveniji zagotovljen obstoj mnogih delovnih mest in ohranjenost obdelane pokrajine. Vloga kmetijstva ni samo pridelava hrane, ampak še mnogo drugih stvari, o katerih pa kdaj drugič.

Da zaključim: ne hodite po hrano v supermarkete in ne glejte za vsak cent, kaj je cenejše. Zdravo prehranjevanje je naložba za prihodnost in z zauživanjem zdrave hrane mnogo prispevamo za svoje zdravje.


Srečno!


Toni Kukenberger

Zakaj je bolje kupovati lokalno pridelano hrano?

Hrana je osnova za življenje vsakega organizma. Jemo zato, da živimo, in to je povezava, ki je ne more izpodbiti nihče. Ker je naša življenjska doba dolga, se lahko posledice uživanja nezdrave hrane pokažejo čez več let in sploh ne vemo več, kaj je vzrok zanje. Lahko le ugibamo, ne moremo pa zagotovo reči. Lahko pa zagotovo rečemo, da je uživanje zdrave hrane skozi celotno življenjsko obdobje bistvenega pomena za počutje ter delovanje organizma.

Zakaj je lokalno pridelana - torej slovenska - hrana boljša, kot pa pripeljana z drugih koncev sveta?...

Kako do nas?

Nova avtocesta je omogočila izredno enostaven dostop do naše kmetije. Izberite izvoz Trebnje - VZHOD (do nas se pride tudi sedaj, ko je zaprt). Nato sledite kažipotom za GOSTILNO in PRENOČIŠČA RAKAR. Peljete se skozi vas GRM, pri kapelici in novem mostu avtoceste zavijete ostro levo in že vidite gostilno. Pred gostilno je most čez reko Temenico, potem takoj prečkate železniško progo. Peljete se mimo gostilne in takoj zavijete desno. Takrat že vidite naš hlev, se peljete 100m v hrib in spet na prvem izvozu zavijete desno na dvorišče.

Vabljeni!

Povabljeni k spremljanju bloga

Vabimo vas, da se prijavite k spremljanju našega bloga (na desni strani) in tako ostanete obveščeni o vseh aktualnih zadevah, ponudbah ter dogodkih.

Veseli bomo, če povezavo do Bloga Kmetije Kukenberger pošljete tudi svojim prijateljem.

Hvala!

Kmetija Kukenberger ima facebook profil!

Pozdravljeni!

Lahko nas obiščete tudi na našem Facebook profilu in nas dodate kot prijatelje!

http://www.facebook.com/profile.php?id=100001787220881

Srečno!

Kmetija Kukenberger in kaj vam ponujamo

V mojem uvodnem prispevku sem napisal nekaj dejstev o kmetijstvu na splošno. V tem pa bom nekoliko bolj podrobno predstavil našo kmetijo.

Smo kmetija, ki leži v vasi Gorenje Ponikve, 3,5 km vzhodno od Trebnjega, torej na Dolenjskem. Na kmetiji sva z očetom polno zaposlena, ostali člani pa pomagajo po svojih močeh. 

Naša glavna panoga je prireja kravjega mleka. Imamo 15 krav molznic rjave in črno-bele pasme. Mleko v večini prodajamo preko kmetijske zadruge, nekaj pa ga prodamo doma. Imamo kar nekaj sosedov, ki vsakodnevno hodijo k nam po sveže mleko, namesto, da bi ga kupovali v trgovinah, in so z mlekom izredno zadovoljni. Tudi Vi lahko kupite mleko pri nas.

Imamo tudi manjši vinograd z okoli 1.000 trsi, katerega glavni proizvod je naš dolenjski posebnež - cviček, pridelujemo pa tudi modro frankinjo in bela vina. Pri nas lahko kupite vino, vinski kis, ki je zelo primeren za vlaganje vseh vrst zelenjave, razredčen z vodo pa je popolnoma primeren za vse vrste solat. Pri nas doma nikoli ne uporabljamo drugega kisa, kot domačega vinskega in smo z njim zelo zadovoljni.

Po naročilu lahko pri nas kupite tudi sveža kokošja jajca. Kokoši redimo v kurnici z izpustom in ne v kletkah, v kakršnih so kokoši, katerih jajca lahko kupite v trgovini. Jajca kokoši, ki se gibljejo in so vsakodnevno tudi na soncu, so bolj zdrava in okusna od jajc, ki so proizvedena na farmah, kjer ima vsaka kokoš samo 500 kvadratnih centimetrov prostora (manj kot en A4 list).

Pridelujemo tudi krompir, vendar ga večino prodamo že v jeseni, saj ga ne pridelamo ravno veliko. Lahko pa povprašate, če ga je na voljo še kaj. Če ga je, se bomo brez težav dogovorili.

Lahko se oglasite pri nas. Okolico naše vasi lahko izkoristite za prijeten družinski sprehod. Lahko si tudi ogledate kmetijo, živali so zanimive predvsem za otroke. Pri nas ste po vnaprejšnjem dogovoru, če smo doma, pa tudi kadarkoli, vedno dobrodošli.

Vse to in še kaj lahko dobite pri nas. Obiščite nas, natančen naslov pa lahko dobite preko elektronske pošte: kmetija.kukenberger[afna]gmail.com

Srečno!

Toni Kukenberger

Dobrodošli!

Pozdravljeni!

Dobrodošli na blogu kmetije Kukenberger. Smo kmetija, ki ima bogato tradicijo. Prve omembe tega priimka na našem sedanjem naslovu segajo v leto 1792. Takrat so bili seveda drugačni časi, kot so sedaj. Pa ne bi o tem, kako je bilo takrat, ampak bom raje nekaj povedal o sedanjem stanju v kmetijstvu pri nas.

Danes je kmetijstvo na sploh, predvsem pa v Sloveniji, v veliki finančni krizi. Kriza je naš sektor zadela nekoliko kasneje, kot ostale, vendar so razsežnosti krize toliko večje. Če hočemo manjše kmetije v današnjem času preživeti, moramo same najti alternativne poti prodaje, neposredno do kupcev. Preko prodaje naših primarnih pridelkov v trgovine se nam niti ne pokrijejo stroški za proizvodnjo. Plačila države in Evropske skupnosti nam ta primanjkljaj sicer vsaj približno pokrijejo. Vendar, saj veste - kdor koli hoče v nečem napredovati, potrebuje dodatna sredstva. Vsaka gospodarska panoga mora ustvariti več zaslužka, kot ga vloži v svoje delovanje, sicer dolgoročno propade. V kmetijstvu je povsem enako, vendar smo kmetje tu še dodatno hendikepirani z dveh strani. Neposredno smo odvisni od vremena in pridelovati moramo poceni hrano, saj naj bi bila hrana vsakemu človeku dostopna. Naše delo je fizično naporno in včasih nevarno. Včasih delavnik traja tudi 16 ur in več. Mnogo kmetov, starejših od 40 let, bi lahko bilo invalidsko upokojenih zaradi posledic težkega fizičnega dela v mladosti in obrabljenih hrbtenic, ostalih sklepov in splošne itztrošenosti organizma. Pa nam nihče ne plačuje nadur, čeprav je velikokrat, predvsem na živinorejskih področjih, treba vstati sredi noči in, na primer, oskrbeti kravo ali katero drugo žival po porodu. Tega ljudje, ki ne prihajajo iz našega sektorja, ne vidijo. Na nas gledajo kot na kriminalce, ki pobirajo državni denar, od tega pa ničesar ne dajo družbi. To še zdaleč ne drži.

Redko kdo se zaveda, kako pomembna je hrana in kaj pomeni kakovostna hrana. Ljudje gledajo samo na ceno, namesto da bi dolgoročno pomislili na svoje zdravje. Na žalost nas z vseh strani oblegajo reklame za prehranska dopolnila, ki naj bi naše zdravje dlje obdržala na željeni ravni. Veste, vse to so samo poskusi, kako ljudi čim bolj prepričati, da hrana ni dovolj, da je treba uporabljati nenaravna prehranska dopolnila. Če človek uživa raznovrstno hrano, vsakega nekaj, in z ničemer ne pretirava, bo brez dvoma živel zdravo, mogoče še bolj, kot pa tisti, ki vsakodnevno uživajo razne vitamine, minerale in podobne proizvode kemijske in farmacevtske industrije. Naše telo je razvito tako, da z raznovrstno prehrano, zadostnim gibanjem in zmernim zadrževanjem na soncu dobimo prav vse minerale in vitamine, ki jih potrebujemo. Vse ostalo je navlaka, ki našemu telesu po eni strani koristi, po drugi pa nekje drugje škoduje. Čas je, da začnemo jesti zdravo. Če ne, bomo čez nekaj časa popolnoma odvisni od kemijske industrije in res ne bomo dovolj zdravi, da bi naše telo lahko črpalo vsa hranila iz hrane ter bo res potrebno kupovati razne dodatke, da bomo vsaj navzven zdravi.

Kaj hočem povedati? Da je hrana življenjsko pomembna. Ne toliko količina, kot kakovost. Človeški organizem je na ''kratke proge'' izredno prilagodljiv. Vendar rabi uravnoteženo prehrano, da lahko zadosti vsem potrebam, ki jih ima. Zato moramo jesti zdravo hrano, ki je pridelana čim bližje kraju, kjer živimo. Različne študije so pokazale, da so tako pogoste alergije delno posledica tudi globalizacije trga s hrano. Ljudje in ostale živali smo na naše okolje prilagojeni. Če uživamo hrano iz popolnoma drugega konca sveta, s to hrano lahko zaužijemo snovi, ki nam škodujejo in pojavijo se različne preobčutljivosti in alergije. Zato vas spodbujam: jejte lokalno pridelano hrano. Namesto, da greste v velecenter in kupite najcenejšo hrano, pojdite do najbližjega kmeta in ga vprašajte, kaj vam lahko ponudi. Dobili boste: SVEŽO, DOMAČO, KAKOVOSTNO IN NEPREDELANO hrano, ki je najbolj primerna za vsakega človeka. Verjetno se bojite cene. Cene so pri kmetih lahko celo nižje, kot v trgovinah, saj tu vmes ni nobenega posrednika. Kakovost hrane pa je neprimerno boljša. Pri kmetu boste točno vedeli, kaj dobite, saj smo kmetje pod izredno strogim nadzorom različnih inšpektoratov. Če hočemo, da dobimo subvencije, moramo izpolnjevati vse, kar od nas zahtevajo, zapisovati prav vse postopke, ki zagotavljajo sledljivost hrane in so med najstrožjimi v Evropi. Torej si napak ne moremo privoščiti, saj so kazni v obliki vračanja subvencij za več let nazaj.

Torej - vabim vas, da se oglasite na naši ali pa kateri drugi kmetiji. Povprašajte za pridelki, mogoče vas napotijo na kmetijo, kjer boste dobili še kaj drugega. Tako bomo zadovoljni vsi: vi, ki boste dobili kakovostno hrano in mi, ki bomo svoje pridelke vsaj prodali po znosnih cenah. Za konec naj napišem še geslo, za katerega ne vem, kdo si ga je izmislil, je pa aktualno in še dolgo bo: NAZAJ K NARAVI!

Srečno!

Toni Kukenberger

kmetija.kukenberger[afna]gmail.com