Današnja SKP Evropske skupnosti

Pozdravljeni!

Kot sem že v prejšnjem prispevku napovedal, bom tokrat predstavil trenutno skupno kmetijsko politiko Evropske skupnosti, ki se seveda izvaja tudi v Sloveniji.

Danes je hrane v Evropi dovolj. Cilj povojne politike je dosežen. Je pa prisoten drug problem - globalizacija. Hrana, ki jo pridelajo v ZDA, predvsem pa v Južni Ameriki in npr. na Novi Zelandiji, je mnogo cenejša od te, ki jo pridelamo v Evropi, še posebej pa v Sloveniji. Zakaj? Zato, ker je, samo za primer: v Severni Ameriki kmetija, ki ima precej več kot 1.000 krav molznic, ali npr. 5.000 ha zemlje, pač nekaj običajnega. Na Novi Zelandiji so kmetije, ki imajo nekaj 1000 glav živine, prav tako običajne. Poleg tega pa imajo tam tako milo podnebje, da sploh ne rabijo hlevov, kar jim zniža stroške skoraj za polovico.

V Sloveniji je povprečna kmetija velika 7 ha (ne, nobene ničle nisem pozabil). Torej je tu že enostavna logika ekonomije obsega dovolj tehten vzrok za nekonkurenčnost naših kmetij. Zakaj je naša zemlja tako razdrobljena? Spet je kriva komunistična ''logika'' zemljiškega maksimuma - omejitve velikosti kmetij. Sicer se struktura popravlja, vendar zelo počasi. Tudi zaradi nesposobnosti, oz. bolje rečeno - nezainteresiranosti politike tudi po osamosvojitvi. Kaj hočem povedati: hrano je pri nas bistveno dražje pridelovati kot drugje. Zato je logično, da so z vseh celin prišli na evropski trg ponudniki hrane, ki je bila tudi za polovico cenejša, kot pa domača. Logična posledica je, da je bilo naenkrat hrane na trgu preveč. In je je še vedno.

SKP se je znašla pred novim problemom: kako omogočiti domačim kmetom konkurenčno pridelavo hrane. Treba je bilo poseči na trg in sicer tako, da so bili na boljšem domači pridelovalci. Trg so delno zaprli. Kako? Tako, da so uvedli izjemno visoke vstopne dajatve - če je hotel kdo npr. iz Amerike pripeljati ladjo hrane, je moral plačati zelo visoke carine. Tako visoke, da se jim dejansko ni splačalo hrane izvažati v Evropo. Tako se je trg delno sprostil in cene so umetno vzdrževali na višji ravni. Drugi - kompatibilni ukrep so bile izvozne spodbude. Torej - če je evropski proizvajalec hotel izvoziti hrano, je z naslova SKP dobil plačano razliko v ceni, ki je bila med ''notranjimi'' in zunanjimi - prostimi cenami. Torej je SKP ščitila kmete tako, da je vzdrževala nivo cen. Bili so tudi razni drugi ukrepi - od interventnih odkupov, kjer so pšenico dobesedno z ladij stresali v morje, npr. breskve iz Grčije vozili direktno iz sadovnjakov na ''deponije'', kjer so jih samo zakopali itd. Torej - ukrepi so bili malodane neverjetni. Vseskozi pa je na SKP čedalje bolj pritiskala WTO (svetovna trgovinska organizacija), ker se je preko SKP delala ogromna škoda na tujih trgih. 

Ukrepi in finančne spodbude so se skozi čas spreminjali. Danes izvoznih spodbud in uvoznih dajatev praktično ni več. Evropa se je preusmerila na nov vidik: varovanje okolja in pridelava kakovostne hrane, ''tišji'' vzrok pa je seveda potreba po zmanjšanju pridelave. Pomemben je tudi vidik finančne uspešnosti kmetij - torej zagotoviti dohodek, da kmetije obstanejo. Ukrepi kmetijske politike so vezani na 2 stebra: 1. steber so neposredna plačila - na površino, žival itd., 2. steber pa so ukrepi PRP (programa razvoja podeželja). Ukrepov iz prvega stebra so deležni vsi, ki izpolnjujejo osnovne pogoje - torej da imajo zemljo. Na žalost je veliko tudi ljudi, ki dajo zemljo v najem kmetom, sami pa pobirajo subvencije. Ukrepi 2. stebra pa so vezani na program razvoja podeželja, ki je razdeljen na 4 stebre in več ukrepov znotraj stebrov. Tu so ukrepi pomoči kmetom pri investicijah, pomoči mladim prevzemnikom kmetij, pomoč pri vzpostavitvi dopolnilnih dejavnosti na kmetiji, pomoč podjetjem, ki delujejo v povezavi s podeželjem, pomoč za obnovo vasi in še marsikaj. Najbolj ''oblegan'' je seveda KOP - kmetijsko okoljski program, ki vključuje finančno pomoč kmetom za boljše upravljanje z naravnimi viri, sonaravno - integrirano in ekološko kmetijstvo, vzpodbude za obdelavo strmih površin itd. Vse o kmetijski politiki in subvencijah je prosto dostopno na spletnih straneh MKGP.

Okolju prijazna pridelava je seveda dražja, kot konvencionalna. Zato je, če hočemo, da hrano pridelujemo na okolju prijazen način, treba kmete pri tem spodbujati. Pa ne moralno, to opravljajo družinski člani in prijatelji. Če ne bomo finančno podbujali manjših kmetij, okolju prijazne pridelave kakovostne hrane, bomo vse male kmetije izgubili. Proizvodnja, ki ne pokriva stroškov, jasno ne more trajati dolgo.

Zato vas vse spodbujam: pojdite po hrano na kmetijo. Od tega bomo imeli vsi več: vi in mi - kmetje. Lepo vabljeni na našo ali pa katerokoli drugo kmetijo. Ustavite se pri vam najbližji in povprašajte, kaj lahko dobite. Prepričan sem, da boste potem, ko boste enkrat okusili svežo hrano, vedno kupovali pri kmetu ali pa na tržnici. Razlika je očitna, samo treba je poskusiti.

V naslednjem prispevku pa boste lahko prebrali, kaj pomeni kmetijstvo za državo.

Srečno!

Toni Kukenberger