Kakšni so učinki kmetijstva na državo: okolje, delovna mesta, turizem ...

Pozdravljeni!

Tokrat bi rad povedal nekaj dejstev, zakaj je kmetijstvo mnogo več, kot pa zgolj pridelava hrane. Vabljeni k branju.

Kmetijstvo je večfunkcijska panoga, ki pomeni izjemno veliko, če je le spodbujena s strani države - kot institucije, predvsem pa s strani državljanov. Kmetijstvo ni samo proizvodnja hrane, je še mnogo več.

• Kmetijstvo kot vzrdževalec kulturne krajine

Kmetje obdelujemo zemljo. V Sloveniji, ki je 2. najbolj gozdnata država v Evropi, je preko 50% površine preraščene z gozdom. Manjši del ostanka predstavljajo urbana središča, večji del pa podeželje. V podeželje spadajo vasi - torej nekmečko prebivalstvo, morebitna podjetja na podeželju ter kmetije. Kaj pravzaprav pomeni kmetijstvo za vse našteto? Pomeni preprečevanje zaraščanja. Kjer je samo gozd, ljudi ni. Če hočemo ohraniti poseljenost podeželja, moramo poskrbeti, da bo obdelano. Možnosti sta 2: prva je ta, da površine preprečujemo pred zaraščanjem s stroji, torej s komunalnimi službami. To pomeni veliko breme za proračun občin, posledično države in davkoplačevalcev. Od tega nimamo nobene druge koristi, kot nekaj delovnih mest več na komunali in ohranitev kulturne krajine. Velik stranski učinek je še obremenjevanje okolja s prevozom hrane od drugod. Druga možnost pa je obdelava zemlje za pridelavo hrane. Košnja, paša ter obdelane njive so vzrok za neporaščenost krajine. Zakaj je ta način boljši, kot komunala? Zato, ker je tu korist dvojna: površine so obdelane, od tega pa tudi nekaj imamo: hrano. Lokalno pridelano, brez transporta in dodatnega obremenjevanja okolja.

• Posredno ustvarjanje delovnih mest

Če je krajina obdelana, je poseljena. Če je poseljena, je možnost razvoja podjetništva seveda velika, saj je najbolje, če ljudem pri njihovih potrebah ''pomagamo'' tako, da imajo vse potrebno na čim manjši oddaljenosti od doma. Če se razvija podjetništvo, pomeni, da imajo ljudje na lokalni ravni službe. In če imajo službe blizu, to pomeni, da imajo zagotovljeno boljšo kakovost življenja. Seveda v kapitalističnem svetu to ne pomeni ničesar, ker ne maksimira dobička. Vendar se bomo ljudje morali vrniti k vrednotam, kot so družina, prijateljstvo, medsebojna pomoč in solidarnost. Človeška družba brez teh vrednot ne more funkcionirati. Kmetijstvo lahko posredno na kakovost življenja vpliva zelo pozitivno. Tudi, če petkrat na leto smrdi po gnojevki. Da je gnojenje neizogibno potrebno za pridelavo hrane in ohranjanje rodovitnosti zemlje, pa sem povedal že v enem prejšnjih prispevkov.

• Neposredno ustvarjanje delovnih mest
  

Danes je za večino ne-kmečkega prebivalstva povsem logično, da je bolje kupiti čim cenejše, pa ni važno od kod je. Pa ni tako. Če kupujemo domače izdelke, pa ne samo kar se tiče hrane, prav kar koli, podpiramo razvoj domačega gospodarstva. Danes je v Sloveniji eden velikih nonsensov npr. tale: Samooskrba z mlekom je v Sloveniji nekoliko nad 100%. Torej nekaj mleka izvozimo. Do tu je stvar še vzdržna. Tu pa se konča: veliko mleka izvozimo, uvozimo pa mlečne izdelke (jogurte, sire, skuto in podobno). Kaj to pomeni? Nekateri menijo, da je itak vseeno, če kupujemo domače izdelke ali pa tuje. To je velika zmota! S tem podpiramo tuje predelovalne obrate in tujcem plačujemo delovna mesta, namesto da bi pri nas imeli obrate in tako za svoje rojake omogočali več delovnih mest, ki bi pomenila boljše socialno stanje v državi in bistveno hitrejši razvoj gospodarstva. Smo res tako kratkovidni? Zbudimo se! Ne gre samo za kmetijstvo, ampak za naše gospodarstvo v celoti!

 

• Razvoj turizma

Kako lahko kmetijstvo vpliva na razvoj turizma? Preprosto. Ustvarja okolje, ki je primerno za ljudi. Turistične kmetije, ki jih je pri nas še malo, v podobnih, alpskih državah (Avstrija, Švica, Italija) pa zelo veliko in tudi uspešno funkcionirajo, lahko veliko pomenijo za razvoj vseh panog turizma: od obalnega, gorskega in hribovskega, do prenočišč za samo mimoidoče tujce, ki prečkajo našo državo in tujcev gre mimo nas res ogromno. Ljudje so čedalje bolj osveščeni tudi o pomembnosti gibanja za zdravje. Je res bolje iti na popoldansko uro teka ali hoje skozi center Ljubljane ali bi bilo bolje iti nekam ven, na podeželje, se tam ustaviti, spoznati nove ljudi, se naužiti svežega zraka in dobiti zagon za naprej? Nihče me ne bo prepričal, da slednje ni boljše.

Torej, kaj lahko iz tega zaključimo? Kmetijstvo je gospodarska panoga, ki skrbi za proizvodnjo hrane. Približno 2-3 % prebivalstva pridela hrano za vse. Obenem pa omogoča vse, kar sem v tem prispevku naštel. Zaključimo lahko, da je kmetijstvo še kako potrebno za obstoj naroda. Rek bogat kmet, bogata država še kako velja. V sloveniji pa je splošno prepričanje, da je kmetijstvo samo oviralec razvoja, nepotreben člen v družbi, ki onesnažuje okolje, poliva gnojevko in s tem zasmraja vse okoli sebe, s stroji ovira promet, pa ne bom več našteval. Je to res? Premislite. Po moje ne bi bila Švica najkonkurenčnejše gospodarstvo na svetu, če bi bila visoka razvitost kmetijstva pri njih oviralec v razvoju. Dejstvo je, da je ravno obratno. Švicarji to vedo. Zato pa podpirajo svoje kmetijstvo.

Ravno te učinke, ki jih ima kmetijstvo, podpira država s subvencijami. Ker nam prodaja pridelane hrane ne pokriva stroškov pridelave, nam država na ta način pomaga. V bistvu so subvencije plačilo za opravljanje vseh izjemno pomembnih družbenih funkcij, ki sem jih opisal. Pa še te subvencije, ki so pomoč pri izpadu dohodka, so obdavčene, kar pomeni, da država obdavčuje nekaj, kar sploh ni obdavčljivo. In - če mislite, da samo kmetje dobivamo subvencije, se še kako motite. Dobivajo jih tudi podjetja v drugih gospodarskih panogah, samo tam je to v redu. Kmetje pa smo zaradi tega pijavke na proračunu.

Verjemite, če bi morali vse te površine, ki jih sedaj obdelujemo kmetje, kositi delavci komunalnih služb, bi imeli s tem same stroške. Kmetom vsaj del stroškov, ki jih imamo s tem, pokrije prodaja pridelane hrane.  Trave ljudje pač ne moremo jesti. Ostalo zelenjavo in živalske proizvode pač. Če bi bila za to zadolžena komunalna služba, ne bi imeli od tega ničesar drugega, kot stroške. Ni bolje, da kmetje še naprej opravljamo svoje delo? Presodite sami.

Srečno!

Toni Kukenberger

Današnja SKP Evropske skupnosti

Pozdravljeni!

Kot sem že v prejšnjem prispevku napovedal, bom tokrat predstavil trenutno skupno kmetijsko politiko Evropske skupnosti, ki se seveda izvaja tudi v Sloveniji.

Danes je hrane v Evropi dovolj. Cilj povojne politike je dosežen. Je pa prisoten drug problem - globalizacija. Hrana, ki jo pridelajo v ZDA, predvsem pa v Južni Ameriki in npr. na Novi Zelandiji, je mnogo cenejša od te, ki jo pridelamo v Evropi, še posebej pa v Sloveniji. Zakaj? Zato, ker je, samo za primer: v Severni Ameriki kmetija, ki ima precej več kot 1.000 krav molznic, ali npr. 5.000 ha zemlje, pač nekaj običajnega. Na Novi Zelandiji so kmetije, ki imajo nekaj 1000 glav živine, prav tako običajne. Poleg tega pa imajo tam tako milo podnebje, da sploh ne rabijo hlevov, kar jim zniža stroške skoraj za polovico.

V Sloveniji je povprečna kmetija velika 7 ha (ne, nobene ničle nisem pozabil). Torej je tu že enostavna logika ekonomije obsega dovolj tehten vzrok za nekonkurenčnost naših kmetij. Zakaj je naša zemlja tako razdrobljena? Spet je kriva komunistična ''logika'' zemljiškega maksimuma - omejitve velikosti kmetij. Sicer se struktura popravlja, vendar zelo počasi. Tudi zaradi nesposobnosti, oz. bolje rečeno - nezainteresiranosti politike tudi po osamosvojitvi. Kaj hočem povedati: hrano je pri nas bistveno dražje pridelovati kot drugje. Zato je logično, da so z vseh celin prišli na evropski trg ponudniki hrane, ki je bila tudi za polovico cenejša, kot pa domača. Logična posledica je, da je bilo naenkrat hrane na trgu preveč. In je je še vedno.

SKP se je znašla pred novim problemom: kako omogočiti domačim kmetom konkurenčno pridelavo hrane. Treba je bilo poseči na trg in sicer tako, da so bili na boljšem domači pridelovalci. Trg so delno zaprli. Kako? Tako, da so uvedli izjemno visoke vstopne dajatve - če je hotel kdo npr. iz Amerike pripeljati ladjo hrane, je moral plačati zelo visoke carine. Tako visoke, da se jim dejansko ni splačalo hrane izvažati v Evropo. Tako se je trg delno sprostil in cene so umetno vzdrževali na višji ravni. Drugi - kompatibilni ukrep so bile izvozne spodbude. Torej - če je evropski proizvajalec hotel izvoziti hrano, je z naslova SKP dobil plačano razliko v ceni, ki je bila med ''notranjimi'' in zunanjimi - prostimi cenami. Torej je SKP ščitila kmete tako, da je vzdrževala nivo cen. Bili so tudi razni drugi ukrepi - od interventnih odkupov, kjer so pšenico dobesedno z ladij stresali v morje, npr. breskve iz Grčije vozili direktno iz sadovnjakov na ''deponije'', kjer so jih samo zakopali itd. Torej - ukrepi so bili malodane neverjetni. Vseskozi pa je na SKP čedalje bolj pritiskala WTO (svetovna trgovinska organizacija), ker se je preko SKP delala ogromna škoda na tujih trgih. 

Ukrepi in finančne spodbude so se skozi čas spreminjali. Danes izvoznih spodbud in uvoznih dajatev praktično ni več. Evropa se je preusmerila na nov vidik: varovanje okolja in pridelava kakovostne hrane, ''tišji'' vzrok pa je seveda potreba po zmanjšanju pridelave. Pomemben je tudi vidik finančne uspešnosti kmetij - torej zagotoviti dohodek, da kmetije obstanejo. Ukrepi kmetijske politike so vezani na 2 stebra: 1. steber so neposredna plačila - na površino, žival itd., 2. steber pa so ukrepi PRP (programa razvoja podeželja). Ukrepov iz prvega stebra so deležni vsi, ki izpolnjujejo osnovne pogoje - torej da imajo zemljo. Na žalost je veliko tudi ljudi, ki dajo zemljo v najem kmetom, sami pa pobirajo subvencije. Ukrepi 2. stebra pa so vezani na program razvoja podeželja, ki je razdeljen na 4 stebre in več ukrepov znotraj stebrov. Tu so ukrepi pomoči kmetom pri investicijah, pomoči mladim prevzemnikom kmetij, pomoč pri vzpostavitvi dopolnilnih dejavnosti na kmetiji, pomoč podjetjem, ki delujejo v povezavi s podeželjem, pomoč za obnovo vasi in še marsikaj. Najbolj ''oblegan'' je seveda KOP - kmetijsko okoljski program, ki vključuje finančno pomoč kmetom za boljše upravljanje z naravnimi viri, sonaravno - integrirano in ekološko kmetijstvo, vzpodbude za obdelavo strmih površin itd. Vse o kmetijski politiki in subvencijah je prosto dostopno na spletnih straneh MKGP.

Okolju prijazna pridelava je seveda dražja, kot konvencionalna. Zato je, če hočemo, da hrano pridelujemo na okolju prijazen način, treba kmete pri tem spodbujati. Pa ne moralno, to opravljajo družinski člani in prijatelji. Če ne bomo finančno podbujali manjših kmetij, okolju prijazne pridelave kakovostne hrane, bomo vse male kmetije izgubili. Proizvodnja, ki ne pokriva stroškov, jasno ne more trajati dolgo.

Zato vas vse spodbujam: pojdite po hrano na kmetijo. Od tega bomo imeli vsi več: vi in mi - kmetje. Lepo vabljeni na našo ali pa katerokoli drugo kmetijo. Ustavite se pri vam najbližji in povprašajte, kaj lahko dobite. Prepričan sem, da boste potem, ko boste enkrat okusili svežo hrano, vedno kupovali pri kmetu ali pa na tržnici. Razlika je očitna, samo treba je poskusiti.

V naslednjem prispevku pa boste lahko prebrali, kaj pomeni kmetijstvo za državo.

Srečno!

Toni Kukenberger

ZAKAJ OBSTAJAJO SUBVENCIJE V KMETIJSTVU?

Pozdravljeni!

Moram se dotakniti tega področja, saj smo kmetje ravno zaradi subvencij, ki nam jih očitajo drugi državljani, črne ovce na seznamu nezaželjenih ljudi v tej prelepi državi. Rad bi predstavil dejstva, zakaj sploh subvencije imamo. Zakaj denar iz državne blagajne prejemamo kmetje in zakaj je v Evropi brez uravnavanja trga praktično nemogoče proizvajati hrano glede na povpraševanje.

Začnimo na začetku. Od kdaj sploh subvencije in zakaj?

Po 2. svetovni vojni je bila Evropa praktično sesuta - dobesedno. Veliko ljudi je bilo lačnih. Če so hoteli politiki ljudi ''nahraniti'', so morali začeti spodbujati proizvodnjo hrane. Takrat globalizacije še ni bilo in hrana se je večinoma pojedla tam, kjer so jo pridelali. Torej - kako spodbuditi ljudi, da bodo pridelali dovolj hrane za vse prebivalce? Stvar je relativno logična. Seveda je vsaka proizvodnja, tudi hrane, povezana z neposrednimi materialnimi koristmi. Če moraš v proizvodnjo vlagati, jasno potrebuješ zaslužek. Če ga ni, proizvodnjo opustiš. Torej - odločili so se, da bodo s finančnimi vložki pomagali kmetom, da bo njihov ekonomski položaj boljši in bodo tako proizvajali več hrane, ki bo cenovno dostopna. Torej - vzrok za subvencije ni nikakor volja kmetov, ampak so bile to posledice druge svetovne vojne ter rasti prebivalstva, ki je bila večja od rasti količine proizvedene hrane.

Seveda so v vsaki pozitivni stvari tudi negativne. Na račun povečevanja proizvodnje je začela čedalje bolj trpeti narava in nazadovati kakovost hrane. Kmetje so vse bolj masovno uporabljali fito-farmacevtska sredstva, ki so jim jasno pomagala do višjega pridelka. Prav tako tudi mineralna gnojila, ki so jih uporabljali bistveno več, kot bi bilo potrebno. Takrat ni še nihče razmišljal o vplivih na okolje., kaj šele o kakovosti hrane. Energija je bila poceni, zato je tudi proizvodnja prenesla večje količine farmacevtskih snovi, kot je bilo potrebno. Torej: posledica finančnih pomoči je bila višja proizvodnja hrane, na drugi strani pa je bilo okolje izredno obremenjeno. Ponekod so zaradi intenzivnega kmetijstva površine popolnoma uničili in je tam nastala dobesedno puščava. Taka zemljišča je treba sedaj za dolgo pustiti naravi, da jih počasi revitalizira. Torej so vsaj za nekaj generacij izgubljena.

Danes je skupna kmetijska politika EU (SKP) naravnana povsem v drugo smer. O tem pa naslednjič. Vabljeni, da še naprej spremljate blog in povezavo pošljete svojim prijateljem.

HVALA, KER NAM POMAGATE ŠIRITI RESNICO O KMETIJSTVU.

Srečno!

Toni Kukenberger

ZAKAJ JE BITI KMET V SLOVENIJI SRAMOTNO?

 »Kaj si kmet!?« »Kmetavzar!« »Kmet neumni!« Ko slišim kaj takega, se zgrozim. Kdo sploh lahko sodi o kmetih, kdo ima pravico reči nekomu kmet v smislu največje osramotitve? Zakaj je biti kmet sramota? Zakaj otroci svoje sošolce s kmetij obkladajo z najrazličnejšimi nadimki (to sem občutil tudi na svoji koži), jih celo izločijo iz svoje družbe, samo zato, ker so s kmetije? Zakaj? Ker so kmetje neumni. Ker niso za drugam, kot za v hlev… težko na primeren način izrazim žalost, ko kdo izjavi kaj takega. Ampak: je kmet sploh lahko neumen? Mogoče se sliši smešno, vendar si tega enostavno ne more privoščiti. Zakaj ne? Ker bi potem njegova kmetija propadla in bi ostal brez dohodkov. 

Biti kmet, ki npr. redi krave molznice, pomeni: biti živinorejec, biti poljedelec, biti strojnik, biti mehanik, biti zidar, biti skoraj veterinar, biti ekonomist, biti logistik, biti menedžer, v zadnjem času ob tako hitrem spreminjanju zakonodaje skorajda še pravnik. 

Kateri menedžer ima toliko različnih znanj? Toliko področij, ki jih mora obvladovati, navadno sam ali s pomočjo družinskih članov? Kdo mora biti 24 ur na dan, 365 dni v letu pripravljen pomagati bolni živali ali denimo kravi pri porodu? Kdo mora iti vsak dan, pa naj bo to sobota,  nedelja ali praznik, naj bo mraz ali vročina, naj bo bolan ali zdrav – najmanj zjutraj in zvečer v hlev pomolsti ali vsaj nakrmiti živino? Kadar je nuja, delati pozno v noč, da pripravi kvalitetno krmo ali da je ne zmoči dež? 

Nihče. Niti delavec, niti bančnik, niti odvetnik, niti strojni inženir, niti čistilka, niti direktor, niti učiteljica, niti zdravnik. Samo kmet. Pa ga zato ljudje spoštujejo? Ne. Mu kdo plačuje nadure? Ne. Dobi mogoče regres ali 13. plačo za novo leto? Ne. Si piše nadure dežurstva, ki so dvojno plačane? Ne. Na kmetih smrdi, kmetje umažemo cesto (če jo gradbinci avtoceste, je to povsem nekaj normalnega), ljudi moti ropot strojev. Po drugi strani pa pravijo, da smo največji onesnaževalci narave zaradi mineralnih gnojil, ki sicer ne smrdijo, so pa še toliko bolj nevarna od organskih. Pa kdo pomisli, da je to edini način, da lahko v trgovini vsi ljudje kupijo mleko, meso, kruh, sadje, zelenjavo – torej nujno potrebno hrano za preživetje? Se sploh zavedate, da, če ne bi bilo kmetov, ki nas je približno 3% prebivalstva, bi vsak moral biti kmet in vsak zase pridelati hrano? Očitno ne. Na žalost.  Ponovno (se) vprašam: »ZAKAJ?«

Ste se že kdaj vprašali ali pa razmišljali o stvareh, ki sem jih navedel v tem prispevku? Če še niste, vas vabim, da to storite sedaj. Kmalu bom kaj napisal tudi na temo subvencij, ki gredo nekaterim tako hudo v nos. Vabljeni k spremljanju bloga kmetije Kukenberger še naprej! 

Srečno!

Toni Kukenberger

Kaj pravzaprav jem?

Ste se kdaj vprašali, kaj je pravzaprav hrana, ki jo imate na krožniku in bo vsak čas končala v želodcu, črevesju, krvi in vsaki celici vašega telesa?

Mislim, da je to vprašanje precej na mestu. Hrana je pomembna, saj nam neposredno zagotavlja energijo ter vse potrebne snovi za življenje. Zato naj vam ne bo vseeno, kaj je v hrani, ki jo jeste (čeprav se ne vidi, kaj vse je v njej), ampak bodite osveščeni.

Kako to najlažje naredite? Enostavno. Odločite se, da boste zelenjavo kupovali na tržnici ali neposredno pri kmetu doma. Pojdite do kmeta, ga vprašajte, kako prideluje zelenjavo in kmalu boste izvedeli. Če vam tega noče pokazati ali povedati, mu ne zaupajte in pojdite drugam. Tako boste tudi sami pripomogli k še večji kakovosti hrane, ki jo pridelujemo, saj bodo pri prodaji uspešni le tisti, ki bodo imeli čiste račune in stvari urejene.

Razlika med hrano s kmetije in tisto s trgovinskih polic v fantastično privlačni embalaži je v tem, da je kmetova nepredelana in lahko točno veste, kaj jeste. Juha iz vrečke... hm... je notri res samo zelenjava in škrob? Presodite sami.

Pa dober tek!

Toni Kukenberger