KMETIJA KUKENBERGER VKLJUČENA V EKOLOŠKO KONTROLO

Spoštovani!

Sporočamo vam, da smo se z letom 2013 vključili v kmetijsko-okoljski ukrep EKOLOŠKA PRIDELAVA. Za nas se je začelo preusmeritveno obdobje, ki traja najmanj 2 leti.

V kolikor ne bo zapletov, bomo v začetku leta 2015 prejeli certifikat in naziv EKOLOŠKA KMETIJA KUKENBERGER.

S tem vam bomo zagotovili pridelke in izdelke najvišje kakovosti, obenem pa bomo še bolje skrbeli za naravo in naše živali.

Hvla za podporo in zaupanje!

Toni Kukenberger

PRODAJA NA TRŽNICI V BTC-JU V LJUBLJANI

Spoštovani kupci!

Z veseljem vam sporočamo, da smo od decembra 2012 prisotni tudi na tržnici v BTC-ju v Ljubljani, poleg cvetličarne Kalia. Najdete nas vsako drugo soboto.

Razpored za januar in februar:
5. 1.
19. 1.
2. 2.
16. 2.

Vljudno vabljeni, da nas obiščete in poskusite naše izdelke. Ne bo vam žal.

Hvala za zaupanje, se priporočamo!

DOSTAVA IZDELKOV V LJUBLJANO

Spoštovani!

V mesecu decembru bomo začeli z dostavo naročenih izdelkov v Ljubljano.  Za ta način prodaje smo se odločili, ker je bilo na prazniku sira na ljubljanski tržnici tako lansko leto kot letos veliko zanimanja za naše izdelke.

V načrtu imamo 1-krat tedensko dostavo v Ljubljano. Če se bo možno dogovoriti, bo prevzem izdelkov pri tržnici v BTC-ju ali na kakšnem drugem mestu. Ker je Ljubljana velika in prevoz veliko stane, zaenkrat dostave na dom ne bo, edino če bi imeli kakšno večje naročilo oz. več naročil z istega območja.

Vse informacije bodo dosegljive preko naše elektronske pošte.

Seznam in opis naših izdelkov prilagamo tu.

Hvala za zaupanje, se priporočamo!

Izdelek	Pakiranje	Količina	Rok uporabnosti
Sveže mleko	Povratna steklenica	1 liter	3 dni
Sir za žar	Folija / vakuum	Po naročilu	30 dni
Sveži sir	Folija / vakuum	Po naročilu	2 tedna
Poltrdi zorjeni sir	Folija / vakuum	Po naročilu	90 dni
Poltrdi zorjeni sir z zelišči	Folija / vakuum	Po naročilu	90 dni
Poltrdi zorjeni sir s poprom	Folija / vakuum	Po naročilu	90 dni
Dimljeni poltrdi zorjeni sir	Folija / vakuum	Po naročilu	90 dni
Sveža (kisla-mazava) skuta	Lonček/vrečka	0,5 kg/po naročilu	3 tedne
Sladka (čvrsta) skuta	Vrečka	Po naročilu	10 dni
Albuminska (sirotkina) skuta	Lonček	Približno 400g	10 dni
Navadni jogurt	Plastenka/steklenica	0,5 litra / 1 liter	3 tedne
Sadni jogurt (različni okusi)	Plastenka/steklenica	0,5 litra / 1 liter	3 tedne
Sladka smetana	Lonček	250 ml	10 dni
Kisla smetana	Lonček	250 ml	3 tedne
Skutni namaz	Lonček	250 ml	2 tedna
Sirotka	Povratna steklenica	1 liter	10 dni
Darilni paket	Darilni zabojček	Po naročilu	/

NOVO!

Na kmetiji Kukenberger lahko kupite SIR-BON. Z njim lahko obdarite svoje najdražje. Tako jim boste prepustili izbiro, katere izdelke s Kmetije Kukenberger želijo.

Hvala za zaupanje, se priporočamo!

Toni Kukenberger

NAKUP IZDELKOV S KMETIJE KUKENBERGER

Naše izdelke lahko kupite vsak dan v supermarketu Kmetijske zadruge Trebnje. Kupite in poskusite. Ne bo vam žal!

VABLJENI!

(NE)RESNICE O SVEŽEM MLEKU IN MLEKU Z MLEKOMATOV

Javno pismo Zvezi potrošnikov Slovenije

Mleko iz mlekomata
Dr. Tanja Pajk – Žontar, Marjana Peterman, VIP, september 2011, izdajatelj: Zveza
potrošnikov Slovenije (ZPS)

V Združenju kmečkih sirarjev Slovenije smo pozorno prebrali zgoraj navedeni članek.Člani združenja večinoma ne prodajajo mleka na mlekomatih, ga pa predelujejo surovega in dajejo na trg mlečne izdelke iz surovega mleka. Minilo je dobrih pet let, kar je ZPS vzela pod drobnogled nekatere izdelke slovenskih kmečkih sirarjev, ki prodajajo na tržnicah.. Takrat je ZPS naše izdelke opredelila kot zdravju nevarne, pri čemer so bili prav vsi izdelki varni za potrošnike. Brez razloga smo bili postavljeni na zatožno klop kmečki sirarji in surovo mleko, vse pa na osnovi nestrokovno opravljenih analiz proizvodov ter na nestrokovnih razlag
rezultatov teh analiz. Tudi pričujoči članek znova kar povprek meče slabo luč na surovo mleko in kmete ter je poln nestrokovnih utemeljitev in pristranskega prikazovanja stanja. Med vzorčenjem mleka na mlekomatih in objavo rezultatov je minilo dva meseca, zato dvomimo, da je osnovni namen testa ZPS zaščita potrošnikov. ZPS ni o rezultatih nemudoma obvestila niti Veterinarske uprave Slovenije (VURS) niti pridelovalcev mleka ,pri tem da članek priporoča prekuhavanje mleka vsem potrošnikom, ker naj bi ta ogrožal njihovo zdravje. Tako proporoča tudi Inštitut za varovanje zdravja RS, priporočilu pa je v medijih pritrdil tudi VURS, Minister za kmetijstvo, Dr. Pretnar iz Zdravstvenega zavoda Koper in verjetno še kdo, ki ga v medijih nismo zasledili. Ga. Petrman v časopisu Delo ( 14.sept.2011) povdarja, da morajo vsi , ki sodelujejo v prehrambeni verigi, če odkrijejo na katerikoli način da živilo ni varno, o tem takoj obvestiti nadzorne organe, proizvajalec pa umakniti proizvod, ki ni varen s trga. ZPS je o rezulatatih analiz kmete obvestila po dobrih dveh mesecih, tudi tiste katerih mleko je bilo po rezultatih testa okuženo z Listerio Monocytogenes in bi moralo po zakonu biti
umaknjeno s tržišča. Ker se moramo s posledicami »afere« in prestrašenimi potrošniki ukvarjati tudi predelovalci surovega mleka v združenju, smo se odločili, da širši javnosti predstavimo naš pogled na izvedbo in interpretacijo testa, še posebej pa na priporočila omenjenega članka za potrošnike.

Glavno sporočilo članka je, naj potrošniki ne zauživajo surovega mleka, saj je to potencialno nevarno zdravju, hkrati pa naj ne bi imelo bistvenih koristi, ki bi bile znanstveno dokazane. Zaradi tega avtorji predlagajo tudi prepoved reklamnih oglasov na mlekomatih, ki reklamirajo pitje surovega mleka. Priporočilo vsem potrošnikom, naj mleko prekuhajo, utemeljujejo s slabimi mikrobiološkimi kazalniki mleka na mlekomatih, pri čemer povdarjajo, da so zaradi najdene Listerie monocytogenes pri pitju surovega mleka posebej ogrožene nosečnice, otroci, starejši in osebe z oslabljenim imunskim sistemom. Kot dodaten razlog za priporočilo, naj vsi potrošniki prekuhajo mleko iz mlekomatov, navajajo, da popolne varnosti ni mogoče doseči, in predlagajo, da odgovorni na mlekomate obvezno napišejo, da je mleko potrebno prekuhati. Navajajo, da pasterizacijo mleka priporočajo tudi mednarodne organizacije. Avtorji članka tudi trdijo, da je vzorčenje surovega mleka v zakonodaji EU pomanjkljivo obravnavano, ker naj se sploh ne bi predvidevalo zauživanja surovega mleka. Pri testiranju kot kriterij za ocenjevanje navajajo Smernice za mikrobiološko varnost živil, ki jih je izdelal IVZ, ter evropsko zakonodajo (Uredba komisije ES št. 1234/2007 in Uredba komisije ES 853/2004). Predlagajo tudi zakonodajo, ki bi posebej urejala prodajo mleko na mlekomatih.

Naše mnenje v zvezi z navedenimi trditvami in priporočili je takšno:

• Ni res, da ni znanstvenih dokazov o koristih zauživanja surovega mleka. V surovem mleku so ohranjeni encimi, mlečnokislinske bakterije in kopica snovi, ki ugodno vplivajo na imunski sistem. Tudi kalcij je v surovem mleku v najlažj dostopni obliki. Pri tem ni vseeno s čim se živali hranijo. Znanstvene raziskave kažejo, da mleko vsebuje določene snovi, le če se živali pasejo. Na snovi v mleku pa pomembno vpliva vrste rastlin na pašniku. Raznolikost rastlin vpliva tudi na mikrobiološki sliko mleka, saj so te večinoma vir dobrih bakterij, ki jih krava prinese s paše na vimenu. K koristne bakterije v surovem mleku preprečujejo razvoj patogenih, pri izdelavi sirov iz surovega mleka pa doprinesejo k komplesnosti in značinosti okusa posamezne kmetije oz okolja. Pri namenski okužbi pasteriziranega in surovega mleka z patogenimi bakterijami so ugotovili, da so se te odlično razvijale v pasteriziranem mleku, v surovem pa je bil njihov razvoj zelo omejen. V nekaterih vzorcih so celo izginile. S pasterizacijo uničimo lastne obrambne moči mleka in dobimo snov, ki se pred patogenimi bakterijami ne more več ubraniti. Zaviranje rasti patogenih bakterij pa je odvisno od količine koristnih bakterij v njem. Na žalost je mleko z njimi vse revnejše, saj je nizko skupno število bakterij postal najpomembnejši kriterij za oceno kvalitete mleka. Pomembnost nizkega SŠMO povdarja tudi članek, pri tem avtorji članka pozabljajo, da se pri nizkem SŠMO, razmerje v številu« dobrih« in »slabih« bakterij podre in sicer v korist slabih.

Raziskava (Inverse association of farm milk consumption with asthma and allergy in rural and suburban populations across Europe. Waser et al. Clinical and Experimental Allergy. 37, 661–670; maj 2007.) je pokazala, da pitje surovega mleka lahko zaščiti otroke pred astmo in senenim nahodom. Raziskava je zajela 15.000 otrok iz Avstrije, Nemčije, Nizozemske, Švedske in Švice. Izbrali so otroke, ki živijo na na podeželju,
v urbanih okoljih in iz šol, ki upoštevajo načelo manjše uporabe antibiotikov, cepiv ter drugih podobnih učinkovin. Presenetljiva ugotovitev je bila, da imajo otroci, ki zauživajo surovo mleko, manj alergij, manj senenega nahoda in astme. Pri tem ni pomembno, ali živijo na kmetiji ali v mestu. Raziskava je tudi pokazala, da so otroci, ki so bili najbolje zaščiteni pred alergijami in astmo, zauživali surovo mleko od prvega leta življenja naprej. Podobno so ugotovili tudi v raziskavi v Veliki Britaniji. Otroci, ki so živeli na kmetijah, so imeli značilno manj alergij. Pri tem se je kot najpomembnejši dejavnik izkazalo prav zauživanje surovega mleka. Rezulati raziskave so pomembni saj je na Škotskem prodaja surovega mleka prepovedana že nekaj več kot 20 let, v Angliji in v Welsu pa je lahko v prodaji le z jasno navedenimi tveganji. V zadnjih tridesetih letih se je močno povečalo število otrok, ki trpijo zaradi alergij (eden od treh), kar je še enkrat več kot pred dvajsetimi leti. Zanimivi bi bilo pogledati stanje v Slovenij.

• Prisotnost Listerie monocytogenes je problematična, vendar ne ogroža potrošnikov kar povprek, temveč le občutljive skupine: nosečnice in osebe z oslabljenim imunskim sistemom, nikakor pa ne zdravih potrošnikov, kar kažejo tudi podatki o registriranih primerih listerioze v Sloveniji. Listerija s najbolje počuti pri telesni temperaturi (37 stopinj celzija). Težavna pa je zato ker se ta lahko razmnožuje tudi pri temperaturi nižji od 4 stopinj, kar ni značilno za druge patogene bakterije niti za mlečnokislinske. Njen razvoj hlajenje zelo upočasni, vendar ga ne ustavi, ni pa resnična trditev da so hladilniku kjer mleko stoji dalj časa na 4 stopinjah celzija idealne razmere za njen razvoj. Termperatura 4 stopinje zanjo še zdaleč ni idealna, je pa res da daljše skladiščenje mleka predstavlja daljše tveganje, pri je potrebno povedati da se mlekomati polnijo s svežim mlekom dnevno.Mlekomati so v Sloveniji od leta 2009, izdelki iz surovega mleka pa so na voljo že več kot deset let. V letih od 2000 do 2010 je v Sloveniji zabeleženih manj kot osem primerov listerioze letno, letos pa po nam znanih podatkih niso zabeležili še nobenega. Natančnih podatkov o izvoru listerioze ni bilo mogoče pridobiti, zato ni mogoče reči, koliko registrianih primerov je bilo posledica okužbe z mlečnimi izdelki. Skoraj vse osebe pa so starejše od 60 let in povečini že obolele za drugimi hudimi boleznimi, torej so to osebe z
oslabljenim imunskim sistemom. Podatke najdemo v letnih poročilih o nalezljivih boleznih Inštituta za varovanje zdravja (IVZ). Zavedamo se, da vsi primeri niso registrirani, saj so znaki listerioze pri zdravih ljudeh blagi in nespecifični, tudi vzroki za abortuse niso pogosto raziskani, vendar menimo, da je potrebno potrošniku posredovati objektivno sliko o nevarnostih. Podatki IVZ kažejo da je obolelih za listeriozo zelo malo ter da so registrirani oboleli osebe, ki so opredeljene kot rizične. Pri tem moramo poudariti, da trditve, da naj bi z zauživanjem pasteriziranih izdelkov ne tvegali okužbe z Listerio monocytogenes, niso na mestu. Dognanja raziskave Tehnične univerze v Munchnu (Centralinstitut fur Erhnahrungs und Lebensmittelforschung), oddelka za mikrobiologijo, kažejo, da je tako v Nemčiji kot v Franciji (kjer je bila raziskava opravljena) z Listerio Monocytogenes okuženih več sirov iz pasteriziranega mleka kot sirov iz surovega mleka. Pri tem je bil večji delež okuženih sirov v Nemčiji. Ugotovili so, da so bili okuženi v povprečju štirje odstotki sirov iz surovega mleka in osem odstotkov sirov iz pasteriziranega mleka. V surovem mleku namreč obstajajo snovi, ki delujejo proti razvoju Listerie monocytogenes. Micrococcin P1 je peptidni antibiotik, ki ga izloča zorilna bakterija Staphylococcus equorum, izolirali so ga iz francoskega sira raclette (Maoz. A., Mayr R., Scherer S., 2003, Applied and Environmental Microbiology 69: 4012–4018). Poleg antibiotikov, ki zavirajo razvoj bakterij, obstajajo še določene kvasovke, bakteriofagi, bakteriocini in nekatere še nedefinirane snovi, ki učinkujejo enako.

• Priporočila mednarodnih organizacij glede pitja oziroma nepitja surovega mleka so razumna, saj njihova navodila veljajo za ves svet, kjer pa je higiena mleka v nekaterih državah na nizki ravni. Marsikje v svetu so namreč še razširjene bolezni živali, s katerimi se lahko okužimo pri pitju surovega mleka, kot sta bruceloza in tuberkuloza. Higiena pridelave mleka je v Sloveniji zelo dobra, kar kažejo podatki o odkupljenem mleku. Slovenija je država brez bruceloze, morebitno tuberkulozo pri živalih pa redno nadziramo.

• Ni res, da Evropska zakonodaja ne predvideva pitja surovega mleka. Ta določa, da mora biti surovo mleko, namenjeneno za neposredno prehrano ljudi, označeno z besedama »surovo mleko«. Je pa res, da za neposredno zauživanje surovega mleka ni posebnih določil. Res je tudi, da vsaka država lahko pogoje dodatno zaostri in to ne samo za surovo mleko, temveč tudi za vse izdelke iz mleka. Včasih je takšna zaostritev smiselna, še posebej če na to kažejo podatki o obolelih za zoonozami, ki se lahko prenašajo z mlekom. Podatki IVZ pa ne kažejo, da bi imeli v Sloveniji težave zaradi pitja surovega mleka ali zauživanja izdelkov iz surovega mleka.

• Pri izvedbi analiz ter interpretaciji rezultatov je bilo narejenih veliko napak, s katerimi so avtorji članka materialno in moralno škodovali lastnikom mlekomatov in po nepotrebnem opredelili surovo mleko kot neustrezno, potrošnike pa dodobra prestrašili. V besedilu navajajo, da skupno število mikroorganizmov (SŠMO) v surovem mleku, ki je namenjeno pasterizaciji, ne sme presegati 100.000 bakterij in ne sme vsebovati več kot 400.000 somatskih celic. Kriteriji veljajo za vse mleko in ne le za mleko, namenjeno pasterizaciji, vrednosti pa se po veljavni zakonodaji nanašajo na geometrijsko povprečje v obdobju dveh mesecev z vsaj dvema vzorcema mesečno pri SŠMO in na geometrijsko povprečje v obdobju treh mesecev z vsaj enim vzorcem na mesec za somatske celice. Tako SŠMO kot število somatskih celic sta v članku sistematično napačno interpretirani, mleko pa je opredeljeno kot slabo na osnovi posameznih meritev brez upoštevanja geometrijskega povprečja. Še več, nekatere kmetije so avtorji na osnovi napačne interpretacije uvrstili med tiste, ki si zaslužijo grajo, novinarka Dela pa kar v skupino zelo slabih. Vzorci za ugotavljanje patogene bakterije Listerie monocytogenes niso bili odvzeti na predpisan način (odvzeli so po en vzorec iste
serije, namesto pet, kolonije pa niso bile štete). Zakonodaja predpisuje odvzem petih vzorce, ker bakterije v mlku niso enakomerno razporejene. Avtorji navajajo, da so dodatno preverjali količino enterobakterij in E. coli. Merila so postavili sami oziroma so zanje prosili strokovnjake. Ta merila ne upoštevajo posebnosti surovega mleka, niti avtorji niso navedli nikakršnih znanstvenih dokazov za njihovo verodostojnost in za to, da bi prekoračitev »njihovih meja« škodovala zdravju ljudi.

• Avtorji predlagajo poostritev nadzora prodaje surovega mleka na mlekomatih in zaradi tega sprejetje posebne zakonodaje. Strinjamo se s tem, vendar ne verjamemo, da bo bolj pogost nadzor pomembno vplival na to področje. Primerno bi bilo uvesti preverjanje še glede na druge bakterije, ki jih določimo na osnovi analize tveganja. Pri tem je potrebno omeniti, da mreža laboratorijev v oviru zdravstvenih zavodov in v okviru inštituta za higieno živil omogoča lahko dostopnost.,vendar pa so zaradi malo opravljenih analiz v posameznem laboratoriju vse analize v Sloveniji neprimerljivo dražje kot v tujini (tudi desetkrat dražje in več). S tem se naša proizvodnja draži in nam ne omogoča pogostejših analiz od predpisanih. Menimo, da poostren nadzor ne bo nikoli prinesel popolnoma varnega surovega mleka, niti pasteriziranega. Da popolne varnosti ni, pa tako ali tako ugotavljajo v članku tudi avtorji sami.

• V veliko večji meri kot s poostrenim nadzorom lahko vplivamo na izboljšanje stanja z znanjem o varni pridelavi, predelavi, prevozu in hrambi surovega mleka ter izdelkov iz surovega mleka. Znanje pa morajo imeti vsi; proizvajalci, nadzorni organi in potrošniki. Združenje malih sirarjev si od svoje ustanovitve (deluje trinajst
let) prizadeva za izboljšanje kakovosti kmečkih mlečnih izdelkov skupaj z zagotavljanjem njihove varnosti. V ta namen smo pripravili smernice dobre higienske prakse, ki jih je potrdil VURS. Za uporabo teh mora nosliec dejavnosti opraviti usposabljanje, ki traja štirinajst ur in ga izvaja Združenje kmečkih sirarjev. Vsake tri
leta mora nosilec dejavnosti opraviti obnovitveni tečaj, ki obsega sedem ur. Slušatelji se informirajo glede zakonskih zahtev ter podrobno o tem kako izpolniti zahteve s pomočjo dobre higienske prakse. Pri tem izobraževanju je poseben poudarek namenjen tehnološki higieni , to je postopku fermentacije, pravilnemu hlajenju mleka in izdelkov, pravilnemu soljenju in zorjenju ter drugim postopkom v procesu pridelave in predelave mleka, ki lahko vplivajo na varnost mleka in mlečnih izdelkov. Zakonodaja takšnega poglobljenega izobraževanja ne zahteva. Nosilci dejavnosti lahko opravijo tudi krajše tečaje s področja higiene živil (navadnood štiri do šest ur), ki jih ponujajo različne izobraževalne ustanove. V tem primeru je vsebina izobraževanja popolnoma prepuščena izobraževalcu, saj ni predpisana, niti izobrabraževalec ne potrebuje posebne licence, da lahko opravlja izobraževanje. Prizadevamo si, da bi tudi VURS vzpodbujal k rabi vodiča dobre higienske prakse pridelave in predelave mleka na kmetiji, saj menimo, da je ta metoda zanje primernejša od metode HACCP. Za zdaj se proces na tem področju le počasi premika. Ker zakonodaja ne predpisuje podrobno vsebine zahtevanega izobraževanja, VURS zdaj kot ustrezno upošteva tudi krajše izobraževanje, ki ne obravnava podrobno tehnološke higiene posameznih živilskih dejavnosti. Tovrstni tečaji so ponavadi skupni za različne živilske panoge in tudi ne glede na velikost obratov. Člani združenja prejemamo vabila na tovrstna predavanja. Na njih pogosto predavata tudi avtorici članka, prehranski strokovnjakinji ZPS (ga. Petrman in dr. Pajk), iz vabil pa je razvidno da izobraževanja ne vključujejo znanj o varni pridelavi in predelavi surovega mleka. Na srečo se večino kmečkih sirarjev odloča za uporabo vodiča dobre higienske prakse in se udeleži takšnega izobraževanja.

Glede na v članku izražena izrazito odklonilna stališča do surovega mleka z naštevanjem držav, kjer je surovo mleko prepovedano, se ne moremo znebiti občutka, da ZPS želi doseči prepoved uporabe surovega mleka. Predlagamo temeljit razmislek o posledicah morebitne prepovedi. Glede na to, da vse več potrošnikov razume koristi surovega mleka, se surovemu mleko in izdelkom iz njega zlepa ne bodo odpovedali. Če ne bo na voljo slovenskih izdelkov, bodo kupovali uvožene. Tudi prodaje surovega mleka s prepovedjo v Sloveniji tako ne bo mogoče preprečiti. Surovo mleko bo potisnjeno v ilegalo, s tem pa bo brez pravega nadzora. Ali je to za potrošnike bolj varno? 

Od vodilne potrošniške organizacije bi pričakovali več strokovnosti, objektivnosti, resnega zavzemanja v korist potrošnikov in na koncu koncev več razsodnosti. Menimo da si potrošniki zaslužijo objektivni prikaz stanja. Potrošnikom posredujte nepristranske informacije, pridobljene na verodostojen način ter jih podajte strokovno in temeljito.

14. sepetember 2011

Irena Orešnik, Sirarstvo Orešnik
Majda Tumpej, tehnologinja za predelavo mleka, Megal, d. o. o.
Monika Ravnik, predsednica Združenja kmečkih sirarjev Slovenije

O SAMOOSKRBI s hrano v Sloveniji

Pozdravljeni! Danes bom govoril o temi, ki se tiče vseh nas. O samooskrbi. To je tema, ki je v zadnjem času spet stalni besedi v slovarjih naših politikov, saj so se nekateri že začeli zavedati, da to niso igre in pravljice, ampak osnova preživetja in NEODVISNOSTI vsakega naroda.

Naj najprej povem nekaj o samooskrbi. V današnjem času je tudi trg s hrano, kot vsi ostali trgi, postal globalen. Ni več dilem, kako hrano prepeljati na drugo stran sveta, če je potrebno. Vsakodnevno imamo na voljo sadje in zelenjavo, ki si ju zaželimo, kakršno koli vrsto mesa ali pa kakšno drugo eksotično hrano. ''Ljudje to želijo in mi jim to ponujamo,'' pravijo preprodajalci (lepše rečeno posredniki) in trgovci. Hrana je, glede na to, da je povpraševanje po njej zelo neelastično, zelo zanesljivo sredstvo za trgovanje. Posredniki kujejo milijardne dobičke, prav tako imajo trgovci nezasluženo največji delež pogače pri prodani hrani. Pravijo, da imamo od tega korist ljudje, v resnici pa jo imajo od tega korist prej navedeni gospodje in njihove družbe.

Kaj ima to opraviti s samooskrbo? Mnogo. To vpliva na ponudbo hrane tudi v Sloveniji. Globalizacija je sicer pozitivna s smisla bolj pestre ponudbe hrane, po drugi strani pa seveda izpodriva lokalno kmetijstvo v tistih državah, v katerih zanj ni najbolj ugodnih razmer. Potrošnik ima zaradi tega (no, vsaj naj bi imel) tudi nižjo ceno hrane. Vendar – na primer odkupna cena mleka je v letu 2009 v primerjavi z letom 2008 padla za 40 % (ponekod manj, ponekod več). Si lahko predstavljate – 40 %! Koliko se je mleko pocenilo v trgovinah? Odkupna cena pšenice je bila lani ob žetvi tudi po 100 € za tono. Trenutna cena je krepko preko 200 € za tono. Torej preko 100 % razlike! Pa je bil julija kruh za polovico cenejši? Seveda ni bil. Kakšen odstotek, ki je bil samo pesek v oči, da se je hrana pocenila, za trgovce pomeni kapljo v morje. Pa še za te odstotke privijejo predelovalce. Torej – kdo je tu oderuh? Odgovor je na dlani.

Kaj ima to s samooskrbo? Zopet veliko. Domače kmetije propadajo. To pomeni, da se čedalje več hrane uvozi, namesto da bi bilo naše podeželje obdelano in bi lahko hrano velika večina ljudi kupila na lokalnih tržnicah in neposredno na kmetijah. Zmanjšuje se število delovnih mest v predelovalni industriji. Ljudje ostajajo brez dela. HRANA SE DRAŽI. Kako je vse skupaj povezano?

Preprosto. Hrana je strateška dobrina, in, kot sem omenil, povpraševanje po njej je zelo neelastično, torej praktično konstantno, saj ljudje vendar vsak dan moramo jesti, avto pa lahko menjamo na 1, 5 ali 10 let, pa ne bo zaradi tega nihče nič na slabšem. In ravno tega se trgovci in mešetarji s hrano zavedajo, zato so marže na hrano tako visoke. Mimogrede – pšenica je predmet borznega poslovanja, zelo podobno kot delnice. Zakaj? Ker je stabilno sredstvo, dobički so zagotovljeni, ob slabih letinah so gromozanski, ob malo boljših pa nekaj manjši ali mogoče minimalne izgube, ki se že naslednje leto krepko poplačajo (ob slabih letinah, ko pšenice primanjkuje, seveda njena cena raste in obratno). Zaradi nizkih odkupnih cen hrane se majhni kmetje odločajo za opustitev kmetovanja, saj se jim s prodanimi pridelki ne vrne niti vložen denar za proizvodnjo. Konkurenčne so velike kmetije, ki pa jih v Sloveniji praktično ni. Kaj je velika kmetija? Pojem je relativen, vendar če za primer napišem, da je povprečna slovenska kmetija velika 7 ha, v Ameriki pa so manjše družinske kmetije, ki obsegajo preko 200 ha, je jasno, kam pes taco moli. Konkurenčnost je tudi v kmetijstvu enako povezana z obsegom proizvodnje kot pri katerikoli drugi panogi. Torej – samooskrba pri nas pada. Veča se uvoz hrane. In kaj je najhujša posledica nizke samooskrbe?

Višanje cen hrane in odvisnost države od drugih gospodarstev. Kako odvisnost? Država je vendar suverena in neodvisna! Seveda je, saj to piše tudi v Ustavi Republike Slovenije. Ampak realnost je malo ''manjša'', drugačna. Celoten sistem je silno prepleten in povezan. Ljudje morajo kupovati hrano, saj je sami ne pridelajo dovolj. Torej je promet s hrano zagotovljen. Ker je promet obsežen, je tudi količina denarja v tem ''sistemu'' enormna. S tem seveda tudi davki niso zanemarljivi. Torej je od cene hrane zelo odvisen državni proračun, kar daje vladam jasno smer – ravnajmo se tako, da spodbujamo trgovce in preprodajo. Trg s hrano je torej neuradno in v ozadju pod vplivom vlad in obratno. To je ena povezava, druga pa je ta, da se multinacionalne korporacije za predelavo hrane seveda spretno poslužujejo takih in drugačnih prijemov za matiranje manjših, lokalnih predelovalnih obratov, in s tem diskvalifikacijo konkurentov. Kaj pa pomeni odsotnost konkurence? Monopol. Kaj pomeni monopol? Absolutno oblast upravljanja s ceno izdelka, ki ga na določenem trgu prodajaš. V Sloveniji je trg s hrano tako majhen, da se, v primeru (karikiram, čeprav je resnica zelo blizu), da celotna slovenska živlsko-predelovalna industrija (ŽPI) danes propade, že jutri lahko trgovinske police šibijo od uvožene hrane. To bi pomenilo tudi odvisnost našega gospodarstva od tujih družb, dobiček bi še v večji meri potoval v tuje žepe in država bi bila seveda samo še na papirju suverena in neodvisna. Si tega želimo? Upam, da ne.

Trenutno je samooskrba s hrano v Sloveniji okoli 40 %. Najbolj kritična je pridelava zelenjave, kjer je še mnogo nižja. Samo 40% hrane pridelamo pri nas, vse ostalo moramo kupiti od drugje, kar pomeni: višjo ceno, hrano slabše kakovosti zaradi dolgega transporta in tretiranja s fitofarmacevtskimi sredstvi, premalo delovnih mest v ŽPI in na kmetijah v Sloveniji, ''uhajanje'' dobička v tuja podjetja, zaraščanje podeželja, zmanjšanje možnosti podeželskega turizma in še bi lahko naštevali. Prav nobene koristi nimamo od tako nizke samooskrbe.

Zato vse vas vljudno vabim: pojdite na kmetije in tržnice. Kupujte hrano iz prve roke, ker boste tako dobili svežo in zdravo hrano. Podpirajte slovenskega kmeta in s tem pomagajte preprečevati vse negativne posledice tako katastrofalne samooskrbe. Zavzemajte se za prepoved pozidave najboljših kmetijskih zemljišč z industrijskimi conami in stanovanjskimi naselji, saj se le-ta lahko umaknejo na pobočja in robove dolin, doline pa pustite za pridelavo hrane. Tako bomo lahko skupaj poskrbeli, da bodo imeli tudi naši zanamci kje pridelovati hrano zase in bodo lahko živeli neodvisno in suvereno.

Želim vam lep preostanek prvomajskih praznikov in srečno!

Toni Kukenberger

NOV URADNI LOGOTIP KMETIJE KUKENBERGER

Pozdravljeni! S ponosom vam predstavljamo naš novi uradni logotip, po katerem boste našo kmetijo in izdelke lahko vedno prepoznali.

Logotip je oblikovala ilustratorka Marta Bartolj. Njen blog si lahko ogledate tukaj.
Marti se ob tej priložnosti iskreno zahvaljujem.

Hvala vsem za zaupanje, se priporočamo!

Toni Kukenberger

Ko bomo kaznovani za pomoč pomoči potrebnim oziroma - narobesvet

Zgodba o starki in kavi

Danes je čisto običajna sobota. Kot ponavadi se zjutraj odpravim v pekarno po kruh in h kmetu po mleko. V pekarni srečam starejšo, nepoznano gospo, ki je očitno že prišla iz trgovine, saj je imela v rokah polni košari, ki sta bili na pogled zelo težki. Vzamem kruh, že vesel razmišljam o skupnem zajtrku z ženo in otroki. Pridem iz trgovine in vidim, da se je gospa, ki sem jo prej srečal, ustavila nekaj metrov stran od trgovine. Očitno je počivala, izgledala je zelo izčrpana, lovila je sapo. Stopim k njej. »Gospa, vam lahko kako pomagam?« jo vprašam. »Oh, gospod, kaj res lahko? Poglejte, živim v tistem zelenem bloku, mi res lahko pomagate odnesti vrečke domov?« mi je odvrnila žalostno. »Seveda lahko!« sem ji odgovoril. Svoj kruh sem odložil v avtomobil in ji pomagal. Med potjo mi je povedala, da je vdova že petnajst let in živi sama v stanovanju, ki ga zelo težko vzdržuje, otroci pa so se odselili v večje mesto in pridejo sem in tja le na obisk. Ravno tisto popoldne naj bi prišli in je seveda morala po nakupih, da jim bo lahko postregla. Ko sva prišla do vrat, se mi je iz srca zahvalila. Kar predstavljal sem si, da sem ji polepšal dan s tem, ko sem ji pomagal. V zahvalo mi je dala vrečko kave. »Saj ni treba…« sem se branil, »z veseljem sem vam pomagal«. »Hvala, vem, ampak vseeno, prosim, vzemite. Je malenkost, vi pa ste naredili veliko dobro delo,« je vztrajala. Kavo sem nato le vzel, se poslovil in lahkih nog, z veselim srcem, odšel proti avtomobilu. Nato pa za seboj zaslišim glas: »Oprostite!« Ozrem se. »Vi, gospod, da. Prosim, počakajte,« me ogovori neznanec v elegantni obleki in s črnim kovčkom v roki. »Kaj pa je?« sem presenečeno vprašal. »Sem Janez Novak, inšpektor z Urada za preprečevanje dela na črno,« se mi predstavi. V glavi so se mi kot blisk začele premetavati misli, kaj ta človek želi od mene. »Sem koga ogoljufal? Sem kaj narobe naredil?« sem ga prestrašeno vprašal. »Da, gospod. Starki ste pravkar pomagali nesti košari, je res?« »Res je, vendar kaj sem s tem storil narobe?« »In … starka vam je za to dala vrečko kave, je to tudi res?« »Res je,« sem odvrnil. »No, pravkar ste priznali kaznivo dejanje. Vaš odgovor sem posnel na digitalni snemalnik in ga bomo uporabili kot dokaz v primeru, da se pritožite.« »Kaj?! Kakšno kaznivo dejanje?! Gospe sem vendar pomagal nesti težki košari, ker bi jih sama nesla zelo težko in iz hvaležnosti mi je dala vrečko kave. Saj sem se branil, vendar je vztrajala.« »To ni moj problem. Ste ji mogoče za kavo izstavili račun?« »Ne, seveda ne, saj nimam podjetja, sem delavec v tekstilni tovarni. Ne morem ji izstaviti računa. Pa tudi nesmiselno se mi zdi izstaviti račun, saj sem vendar starki pomagal, kavo pa mi je dala prostovljno!« Možak me je samo še izpod čela pogledal in izpljunil: »No, potem je vse jasno. To je vaš problem. Tu imate položnico, rok plačila je 15 dni. Na svidenje.« V roke mi je porinil položnico in hladno odšel, kot da ni bilo nič. Tam sem še nekaj minut stal kot vkopan in strmel v položnico, saj nisem še resnično dojel, kaj se je zgodilo. Dobil sem položnico z zneskom 230€. Bil sem ogorčen. Šel sem domov in še dolgo razmišljal, kaj se mi je sploh zgodilo. Zdelo se mi je, da so bile to grozne sanje. Vendar je bilo res.

Zgodbo sem si seveda izmislil. Na srečo se taki nesmiselni dogodki ne dogajajo. Ne še. Pa je rečeno, da se ne bodo nikoli? Naša družba, predvsem pa vlada, je popolnoma izgubila kompas, kot so ugotovili že mnogi pred menoj. Očitno je zavest, da morajo člani vlade delati v dobro vseh državljanov in ne sebe, popolnoma izpuhtela. Kam, mi ni znano. Kot vidimo zadnja leta, se vlada ukvarja le sama s sabo, brez cilja se lovi za rep in hodi v krogu. Njen predsednik pa je tako samozavesten, da še skoraj sebi verjame, kako je Slovenija na odlični poti med zmagovalce. 

Očitno je ta miselnost, da mora vsak skrbeti samo zase, prerasla njihove možgane. Radi bi ukinili medsosedsko pomoč, ki jo izredno velikokrat koristimo ravno kmetje, saj so naša dela izrazito sezonske narave in v delovnih konicah nujno potrebujemo več delovne sile, zaradi ekonomskega položaja pa si marsikdo ne more privoščiti, da bi najel podjetje, ki bi mu opravilo neko delo. Pa ne samo kmetje, saj je zanemarljivo malo hiš, starejših od 10 let, ki so jih zgradila gradbena podjetja. Zato se poslužujemo medsebojne pomoči. Torej: ko jaz potrebujem pomoč, pokličem prijatelja, ko pa jo potrebuje on, me pokliče. Tako imava oba korist, nihče pa škode. Zakaj ne bi tako delali? S tem se krepi naše prijateljstvo, izkoristimo prijetno s koristnim in med delom vedno razvijemo pogovor, včasih bolj resen, drugič bolj šaljiv. To nas bogati. Vsi se tega zavedamo. Ljudje smo vendar socialna bitja in geslo v slogi je moč je resnično. Njegov pomen je nam vsem znan. Skupaj zmoremo vse. Zato pa si pomagamo.

Ko sem slišal za predlog zakona, ki ga je vlada predlagala, sem si mislil, da je to sigurno neslana šala. Ko pa sem to slišal še večkrat, sploh nisem mogel verjeti, da je kaj takega možno. Seveda je t.i. siva ekonomija v primerjavi z dovoljenimi oblikami dela nelojalna konkurenca in kot taka ni zaželena. Kar pa se tiče medsosedske pomoči, pa je, po mojem mnenju, ta predlog zakona poskus državljane in državljanke popolnoma odtujiti drugega od drugega. Zakaj? Potihem se večkrat govori o tem, ampak to seveda v ''uradnih krogih'' ni dovoljena javna razlaga. Kaj je cilj takega zakona? Nikakor ne pobrati več davkov. Prav tako ne za zapahe spraviti nepoštene ljudi. No, to so spet uradne razlage in delni učinek. Vendar je znotraj tega skrita še druga resnica. Namen takega zakona je ljudi dokončno spreti in jim popolnoma odvzeti politično moč. Seveda nihče tega ne bo priznal, vendar, če človek razume zakon in si predstavlja njegove posledice, točno vidi, kam pelje. Na žalost smo Slovenci že od nekdaj znani po svoji ''foušiji''. Raje vidimo, da gre sosedu in nam slabo, kot da bi šlo samo sosedu dobro. Seveda nismo vsi taki, jih pa ni malo. In tak zakon je samo orodje v disegu omejenih ljudi, da bodo lahko uradno, po sodni poti, preganjali soseda, ''prijatelja'', znanca, ki jim ni všeč, ki bo nekaj nekomu pomagal. Kaj bodo s tem dosegli? Nič drugega kot še več prepirov, razpadlih družin in prijateljstev. Mimogrede bomo še politično moč stoodstotno podelili v roke tistim, ki so od nas izvoljeni. Čeprav so poslanci, vemo, da tam, kjer je prisoten človeški faktor, redke zadeve potekajo res objektivno. Ko človek enkrat vidi, da lahko goljufa, brez da bi občutil kakršne koli posledice, se znajde v začaranem krogu. Potem pa pridemo do raznih tajkunskih zgodb in podobnega. Predlog zakona, ki ga je vlada oblikovala, je dolgoročno dokončen poraz demokracije in odvzem politične moči ljudstvu. Prepoved medsosedske pomoči je ukrep, ki si ga nobena vlada ne bi smela privoščiti, ki posega v najinimnejše dele človekove osebnosti, saj nam prepoveduje, da bi pomagali prijateljem. Kako lahko kdo kaj takega sploh javno pove in to celo želi uzakoniti, ne bom raumel nikoli. To je nesramno, egoistično, protiustavno in zločinsko dejanje. Tak predpis je katastrofalen. Upam, da bo zakon, tak kot je sedaj, na vsak način zavrnjen. Ljudje smo vendar ljudje in ne stroji. Edino topli medčloveški odnosi lahko lepšajo naše življenje. Vse drugo je samo slepilo.

Se strinjate?

Toni Kukenberger

(v skrajšani obliki objavljeno v prilogi Večera - 7 dni, 26. 1. 2011, str. 15)

KMETJE SMO KRIVI ZA PODRAŽITEV HRANE

Pozdravljeni!

Se vam zdi naslov primeren? Marsikomu se. Pa je navadna izmišljotina, da ne rečem laž. V zadnjem tednu poročajo o podražitvi kruha, danes pa celo še mlečnih izdelkov in mesa. Ne vem, kdaj se bo to ustavilo, kmetje namreč dobimo enako plačano mleko in meso, kot 1 mesec nazaj. Torej: vzrok niso surovine, ampak je nekaj malo globlje v verigi.

Kako bomo kmetje krivi za podražitve hrane?! Smo mar prejšnji mesec rekli: ''Pšenice ne damo več za 120€, sedaj hočemo 250€!''? Smo mogoče ustavili proizvodnjo in zmanjšali pridelavo? Hm... zakaj se mi zdi, da ni noben odgovor pritrdilen? Zato, ker tudi ne more biti. Peki so pšenico na zalogo poleti kupovali po 120€, sedaj pa pravijo, da morajo podražiti kruh, ker se je pšenica podražila na preko 200€ (vseskozi govorim o ceni za tono). Danes sem kupil avto za 10.000€. Jutri se avtomobili podražijo za 2x. Jutri hočem avto prodati in zanj hočem 20.000€, ker sem imel z njim 10.000€ stroškov. Normalen človek se temu smeje. Ampak točno to se sedaj dogaja s hrano! Problem je v tem, da se draži ravno hrana, ki jo vsi potrebujemo. Seveda, trgovci ustvarjajo dobiček na esencialnih dobrinah, namesto da bi ga na luksuznih. Njih ne zanima, kako preživi družina, če mora kupiti hlebec kruha za 3€. Dokler ga bodo prodali, ga bodo dražili. Ker povpraševanje seveda ob zanemarljivih nihanjih velikosti populacije ne more veliko pasti, bodo kruh prodali tudi po višjih cenah. 

Dejstvo: cena pšenice v kruhu predstavlja 7% cene kruha v trgovini. Prav ste prebrali. 7%! Je 7% krivih, da peki in trgovci pač ne morejo več preživeti ob teh cenah in je podražitev nujna? Dajte, no... To je enostavna laž, kateri nihče več ne verjame. Problem je le v tem, da kruh moramo jesti. Kaj torej storiti? Vprašanje ni lahko. Najverjetneje pa ne bomo imeli drugega vzvoda kot stavke. To je moje osebno mnenje. Na cene hrane bi morali uvesti omejitev marž. Samo za pokritje stroškov in nič več. Dobički pa naj pridejo od drugje, kjer mora biti prodajalec precej bolj iznajdljiv in podjeten, če hoče kaj prodati. Dokler so marže poslovna skrivnost, bo hrana bistveno predraga. Mimogrede - trenutno marže na kruh znašajo tudi preko 60%. 60% pobere tisti, ki nič ne dela, ki hrano samo postavi na polico in jo proda. Kmetje dobimo nekaj %, večino ostalega predelovalci. Razmerja so popolnoma porušena. Kaj tu storiti... je zelo težko reči, saj je trgovski lobi najmočnejši v prehranski verigi in seveda višje cen prinašajo tudi višje davke v proračun.

Ampak obstaja tudi rešitev: pojdite po hrano na kmetije. Brez 3 posrednikov, neposredno skoraj z njive k vam domov. Sveže, nepredelano in kakovostno. Razmislite.

Srečno!

Toni Kukenberger

Ne bodimo idealni potrošniki, raje bodimo ljudje!

Pozdravljeni!

Danes bi rad povedal nekaj malega o popolnoma ne-kmetijski temi, ki se tiče nas vseh. Na prelomu iz enega leta v drugo je mogoče čas, da se ozremo nazaj in pogledamo, kaj smo naredili dobrega in če je kakšna stvar, ki jo lahko popravimo.

O čem bom torej govoril? O tem, da smo ljudje (ne vsi, velika večina pa) izgubili smer, ki nas vodi skozi življenje. Vse pomembnejše so materialne dobrine, kaj pa je znotraj, pod pokrovom ''embalaže'', nas večinoma ne zanima. Začel bom kar pri tistem, ki je največji krivec za tak način življenja. To je kapitalizem. Zelo zanimiva so dejstva, ki jih doživljamo vsakodnevno, pa jih sploh ne opazimo. Ste kdaj v trgovini zaslišali kakšno glasbo? Recimo prav božični čas je tipičen primer te trgovske zlorabe naših čustev. Kmalu po 1. novembru se v vseh trgovinah začnejo pojavljati razna darila, povsem nepotrebni predmeti, ki jih ljudje kupujemo, da bi razveselili naše najdražje. Obenem pa se v trgovini vrti glasba, ki pričara božično vzdušje, kar nam veliko pomeni. Počutimo se dobro. Ampak - kaj je vzrok za to glasbo? Naše dobro počutje? Ne, verjemite, da ne. Prav vsaka stvar, ki v nas prebuja prijetna čustva, deluje na nas pozitivno, za trgovce pomeni edino to, da bomo zaradi tega več zapravili. Recimo drsališče pred nakupovalnim centrom, kjer je drsanje zastonj, še več, tudi drsalke dobiš zastonj. Krasno! Otroci na drsanje, starši pa mimogrede po nakupih. Zanimivo - da trgovina ''žrtvuje'' na oko dobrih 100 kvadratnih metrov parkirnega prostora, toliko energije za hlajenje plošče (v primeru, da so temperature nad ničlo) in še 2 skoraj polna delovna časa ali pa še več ljudi, da oskrbujejo drsališče, pa nam tega ''niti ne zaračuna''. Ni kakšne posebne logike, kajne? No, pa seveda je. Na račun drsalcev in njihovih spremljevalcev, ki bodo tačas odšli v trgovino, bo ta nakupovalni center zaslužil toliko več, da bo pokril stroške drsališča, poleg tega pa imel še večji dobiček, ravno zaradi tega, ker ljudje toliko več kupujejo. Povsem enaka je zgodba z vsemi delavnicami, glasbenimi gosti v takih in podobnih nakupovalnih centrih. Prodajalci hočejo privabiti čim več kupcev, saj to povečuje njihov dobiček. Seveda ob tem ljudem pihajo na dušo, zlorabljajo naša najintimnejša čustva, da bi oni od nas dobili čim več denarja. Mimogrede - samo še ena zelo uporabna zvijača, če hočete privarčevati: nikar ne pojdite v trgovino lačni. Enkrat poskusno pojdite lačni, drugič pa siti, takoj po kosilu. Boste videli, kakšna razlika je v tem: ko je človek lačen, bi kupil bistveno več, kot pa takrat, ko je sit. Ko si lačen, nabereš, kar imaš na spisku, potem pa pregledaš še marsikaj sladkega, kakšne majhne prigrizke in hitro se v košari znajde marsikaj nepričakovanega. Ko pa si sit, je vse preveč. Niti vsega, kar je na spisku potrebuješ. Prav zanimivo, poskusite.

Kaj pravzaprav želim povedati v tem prispevku?

Da je cilj megakapitalistov ustvarjanje idealnega potrošnika. In kakšen je tak potrošnik? To je človek, ki mu je zelo mar za druge, ampak nima časa, da bi se z njimi družil, jim namenjal svoj čas in jim raje kupuje darila, ki so samo trenutna zadovoljitev naših čustvenih potreb. To je človek, ki se res nima časa družiti, ampak dela vse na daljavo - se po internetu pogovarja s prijatelji, ima 1000 prijateljev na socialni mreži, piše na to isto mrežo še to, kako gost iztrebek je imel 5 minut nazaj in podobno. Idealni potrošnik je človek-individualist, drugače povedano egoist, ki bo za potešitev svojih čustvenih potreb uporabil trgovino in denar. Ko je človek enkrat tako daleč, da kar naprej nekaj kupuje, se znajde v začaranem krogu: kupuje vedno več in je čedalje bolj nesrečen in spet kupuje več in je še bolj nesrečen... Kaj s tem povzroča: več in več denarja pušča v trgovini, za prijatelje nima časa. Ob tem postajajo njemu podobni še njegovi bližnji in tako se počasi krog idealnih potrošnikov širi. V ozadju pa je še en motiv: ljudem vzeti politično moč. Kako? Ravno z ustvarjanjem idealnih potrošnikov. Takih ljudi, ki pri pomembnih družbenih vprašanjih gledajo samo nase. Torej cilj je razbiti družbo, ustvariti individualiste, ki bodo potrošili čim več, družbeno pa bodo popolnoma nepomembni posamezniki, ker če vsak dela samo zase, ne moremo narediti in spremeniti ničesar. Če neka množica ljudi stopi skupaj, lahko naredi velik družbeni premik in tega se kapitalisti bojijo. Zato želijo, da neopazno postajamo idealni potrošniki, oni pa v ozadju delajo kupčije z vladami (uradno se temu reče lobiranje), kako spremeniti zakonodajo, da bo počasi njihov cilj dosežen.

Ste se mogoče našli v delu zgornjih odstavkov? Če ste se, ste na dobri poti, da postanete idealni potrošnik. Ne pustite se in ostanite človek, ki mu več pomenijo prijatelji in družina ter preživljanje časa z njimi, kot pa neko materialno slepilo, ki ima samo kratkotrajen učinek zadovoljitve naših čustvenih potreb, potem pa te potrebe postajajo čedalje večje.

Vse pozivam: ne pojdite za praznike v trgovino, raje pojdite z otroki, družino, prijatelji, na sprehod v naravo. Mogoče na kakšen prijeten koncert, pa ne v trgovinski center. Pojdite tja, kjer že dolgo niste bili. Pogovarjajte se z domačimi, s prijatelji. Ne bodite zaprti vase. Ljudje smo socialna bitja in nujno rabimo družbo. Mogoče vam bo pogovor s prijateljem, ki ga že dolgo pogrešate ali pa niste videli, pomenil mnogo več, kot če bi za novo leto dobili nov avtomobil. Mogoče boste ob pogovoru s človekom, ki se vam ne zdi preveč prijeten, spoznali, da je zelo dober človek in tako razvili novo prijateljstvo. Mogoče se boste zbližali z možem/ženo, partnerjem/partnerko, mogoče s svojimi otroki ali starši. Na lastnih izkušnjah lahko povem, pa sem prepričan, da je tudi drugje tako: Velika večina prepirov je posledica nesporazumov - torej nepopolnih pogovorov in različne interpretacije. Če bi se ljudje veliko pogovarjali, bi bilo med nami mnogo manj slabe volje, sprtih ljudi in nesrečnih družin. Druženje in pogovor je bistvo naših odnosov, lepota naših odnosov pa je edino, kar nas lahko osrečuje. Se strinjate?

Za konec bi vsem samo še voščil blagoslovljene božične praznike, v letu 2011 pa čim manj nesreč, čim več toplih odnosov in veliko zdravja. Če ima človek to, ima v svojih rokah vsa sredstva, da je srečen. Bodite torej srečni in osrečujte tudi druge!

Srečno!

Toni Kukenberger

Kakšni so učinki kmetijstva na državo: okolje, delovna mesta, turizem ...

Pozdravljeni!

Tokrat bi rad povedal nekaj dejstev, zakaj je kmetijstvo mnogo več, kot pa zgolj pridelava hrane. Vabljeni k branju.

Kmetijstvo je večfunkcijska panoga, ki pomeni izjemno veliko, če je le spodbujena s strani države - kot institucije, predvsem pa s strani državljanov. Kmetijstvo ni samo proizvodnja hrane, je še mnogo več.

• Kmetijstvo kot vzrdževalec kulturne krajine

Kmetje obdelujemo zemljo. V Sloveniji, ki je 2. najbolj gozdnata država v Evropi, je preko 50% površine preraščene z gozdom. Manjši del ostanka predstavljajo urbana središča, večji del pa podeželje. V podeželje spadajo vasi - torej nekmečko prebivalstvo, morebitna podjetja na podeželju ter kmetije. Kaj pravzaprav pomeni kmetijstvo za vse našteto? Pomeni preprečevanje zaraščanja. Kjer je samo gozd, ljudi ni. Če hočemo ohraniti poseljenost podeželja, moramo poskrbeti, da bo obdelano. Možnosti sta 2: prva je ta, da površine preprečujemo pred zaraščanjem s stroji, torej s komunalnimi službami. To pomeni veliko breme za proračun občin, posledično države in davkoplačevalcev. Od tega nimamo nobene druge koristi, kot nekaj delovnih mest več na komunali in ohranitev kulturne krajine. Velik stranski učinek je še obremenjevanje okolja s prevozom hrane od drugod. Druga možnost pa je obdelava zemlje za pridelavo hrane. Košnja, paša ter obdelane njive so vzrok za neporaščenost krajine. Zakaj je ta način boljši, kot komunala? Zato, ker je tu korist dvojna: površine so obdelane, od tega pa tudi nekaj imamo: hrano. Lokalno pridelano, brez transporta in dodatnega obremenjevanja okolja.

• Posredno ustvarjanje delovnih mest

Če je krajina obdelana, je poseljena. Če je poseljena, je možnost razvoja podjetništva seveda velika, saj je najbolje, če ljudem pri njihovih potrebah ''pomagamo'' tako, da imajo vse potrebno na čim manjši oddaljenosti od doma. Če se razvija podjetništvo, pomeni, da imajo ljudje na lokalni ravni službe. In če imajo službe blizu, to pomeni, da imajo zagotovljeno boljšo kakovost življenja. Seveda v kapitalističnem svetu to ne pomeni ničesar, ker ne maksimira dobička. Vendar se bomo ljudje morali vrniti k vrednotam, kot so družina, prijateljstvo, medsebojna pomoč in solidarnost. Človeška družba brez teh vrednot ne more funkcionirati. Kmetijstvo lahko posredno na kakovost življenja vpliva zelo pozitivno. Tudi, če petkrat na leto smrdi po gnojevki. Da je gnojenje neizogibno potrebno za pridelavo hrane in ohranjanje rodovitnosti zemlje, pa sem povedal že v enem prejšnjih prispevkov.

• Neposredno ustvarjanje delovnih mest
  

Danes je za večino ne-kmečkega prebivalstva povsem logično, da je bolje kupiti čim cenejše, pa ni važno od kod je. Pa ni tako. Če kupujemo domače izdelke, pa ne samo kar se tiče hrane, prav kar koli, podpiramo razvoj domačega gospodarstva. Danes je v Sloveniji eden velikih nonsensov npr. tale: Samooskrba z mlekom je v Sloveniji nekoliko nad 100%. Torej nekaj mleka izvozimo. Do tu je stvar še vzdržna. Tu pa se konča: veliko mleka izvozimo, uvozimo pa mlečne izdelke (jogurte, sire, skuto in podobno). Kaj to pomeni? Nekateri menijo, da je itak vseeno, če kupujemo domače izdelke ali pa tuje. To je velika zmota! S tem podpiramo tuje predelovalne obrate in tujcem plačujemo delovna mesta, namesto da bi pri nas imeli obrate in tako za svoje rojake omogočali več delovnih mest, ki bi pomenila boljše socialno stanje v državi in bistveno hitrejši razvoj gospodarstva. Smo res tako kratkovidni? Zbudimo se! Ne gre samo za kmetijstvo, ampak za naše gospodarstvo v celoti!

 

• Razvoj turizma

Kako lahko kmetijstvo vpliva na razvoj turizma? Preprosto. Ustvarja okolje, ki je primerno za ljudi. Turistične kmetije, ki jih je pri nas še malo, v podobnih, alpskih državah (Avstrija, Švica, Italija) pa zelo veliko in tudi uspešno funkcionirajo, lahko veliko pomenijo za razvoj vseh panog turizma: od obalnega, gorskega in hribovskega, do prenočišč za samo mimoidoče tujce, ki prečkajo našo državo in tujcev gre mimo nas res ogromno. Ljudje so čedalje bolj osveščeni tudi o pomembnosti gibanja za zdravje. Je res bolje iti na popoldansko uro teka ali hoje skozi center Ljubljane ali bi bilo bolje iti nekam ven, na podeželje, se tam ustaviti, spoznati nove ljudi, se naužiti svežega zraka in dobiti zagon za naprej? Nihče me ne bo prepričal, da slednje ni boljše.

Torej, kaj lahko iz tega zaključimo? Kmetijstvo je gospodarska panoga, ki skrbi za proizvodnjo hrane. Približno 2-3 % prebivalstva pridela hrano za vse. Obenem pa omogoča vse, kar sem v tem prispevku naštel. Zaključimo lahko, da je kmetijstvo še kako potrebno za obstoj naroda. Rek bogat kmet, bogata država še kako velja. V sloveniji pa je splošno prepričanje, da je kmetijstvo samo oviralec razvoja, nepotreben člen v družbi, ki onesnažuje okolje, poliva gnojevko in s tem zasmraja vse okoli sebe, s stroji ovira promet, pa ne bom več našteval. Je to res? Premislite. Po moje ne bi bila Švica najkonkurenčnejše gospodarstvo na svetu, če bi bila visoka razvitost kmetijstva pri njih oviralec v razvoju. Dejstvo je, da je ravno obratno. Švicarji to vedo. Zato pa podpirajo svoje kmetijstvo.

Ravno te učinke, ki jih ima kmetijstvo, podpira država s subvencijami. Ker nam prodaja pridelane hrane ne pokriva stroškov pridelave, nam država na ta način pomaga. V bistvu so subvencije plačilo za opravljanje vseh izjemno pomembnih družbenih funkcij, ki sem jih opisal. Pa še te subvencije, ki so pomoč pri izpadu dohodka, so obdavčene, kar pomeni, da država obdavčuje nekaj, kar sploh ni obdavčljivo. In - če mislite, da samo kmetje dobivamo subvencije, se še kako motite. Dobivajo jih tudi podjetja v drugih gospodarskih panogah, samo tam je to v redu. Kmetje pa smo zaradi tega pijavke na proračunu.

Verjemite, če bi morali vse te površine, ki jih sedaj obdelujemo kmetje, kositi delavci komunalnih služb, bi imeli s tem same stroške. Kmetom vsaj del stroškov, ki jih imamo s tem, pokrije prodaja pridelane hrane.  Trave ljudje pač ne moremo jesti. Ostalo zelenjavo in živalske proizvode pač. Če bi bila za to zadolžena komunalna služba, ne bi imeli od tega ničesar drugega, kot stroške. Ni bolje, da kmetje še naprej opravljamo svoje delo? Presodite sami.

Srečno!

Toni Kukenberger

Današnja SKP Evropske skupnosti

Pozdravljeni!

Kot sem že v prejšnjem prispevku napovedal, bom tokrat predstavil trenutno skupno kmetijsko politiko Evropske skupnosti, ki se seveda izvaja tudi v Sloveniji.

Danes je hrane v Evropi dovolj. Cilj povojne politike je dosežen. Je pa prisoten drug problem - globalizacija. Hrana, ki jo pridelajo v ZDA, predvsem pa v Južni Ameriki in npr. na Novi Zelandiji, je mnogo cenejša od te, ki jo pridelamo v Evropi, še posebej pa v Sloveniji. Zakaj? Zato, ker je, samo za primer: v Severni Ameriki kmetija, ki ima precej več kot 1.000 krav molznic, ali npr. 5.000 ha zemlje, pač nekaj običajnega. Na Novi Zelandiji so kmetije, ki imajo nekaj 1000 glav živine, prav tako običajne. Poleg tega pa imajo tam tako milo podnebje, da sploh ne rabijo hlevov, kar jim zniža stroške skoraj za polovico.

V Sloveniji je povprečna kmetija velika 7 ha (ne, nobene ničle nisem pozabil). Torej je tu že enostavna logika ekonomije obsega dovolj tehten vzrok za nekonkurenčnost naših kmetij. Zakaj je naša zemlja tako razdrobljena? Spet je kriva komunistična ''logika'' zemljiškega maksimuma - omejitve velikosti kmetij. Sicer se struktura popravlja, vendar zelo počasi. Tudi zaradi nesposobnosti, oz. bolje rečeno - nezainteresiranosti politike tudi po osamosvojitvi. Kaj hočem povedati: hrano je pri nas bistveno dražje pridelovati kot drugje. Zato je logično, da so z vseh celin prišli na evropski trg ponudniki hrane, ki je bila tudi za polovico cenejša, kot pa domača. Logična posledica je, da je bilo naenkrat hrane na trgu preveč. In je je še vedno.

SKP se je znašla pred novim problemom: kako omogočiti domačim kmetom konkurenčno pridelavo hrane. Treba je bilo poseči na trg in sicer tako, da so bili na boljšem domači pridelovalci. Trg so delno zaprli. Kako? Tako, da so uvedli izjemno visoke vstopne dajatve - če je hotel kdo npr. iz Amerike pripeljati ladjo hrane, je moral plačati zelo visoke carine. Tako visoke, da se jim dejansko ni splačalo hrane izvažati v Evropo. Tako se je trg delno sprostil in cene so umetno vzdrževali na višji ravni. Drugi - kompatibilni ukrep so bile izvozne spodbude. Torej - če je evropski proizvajalec hotel izvoziti hrano, je z naslova SKP dobil plačano razliko v ceni, ki je bila med ''notranjimi'' in zunanjimi - prostimi cenami. Torej je SKP ščitila kmete tako, da je vzdrževala nivo cen. Bili so tudi razni drugi ukrepi - od interventnih odkupov, kjer so pšenico dobesedno z ladij stresali v morje, npr. breskve iz Grčije vozili direktno iz sadovnjakov na ''deponije'', kjer so jih samo zakopali itd. Torej - ukrepi so bili malodane neverjetni. Vseskozi pa je na SKP čedalje bolj pritiskala WTO (svetovna trgovinska organizacija), ker se je preko SKP delala ogromna škoda na tujih trgih. 

Ukrepi in finančne spodbude so se skozi čas spreminjali. Danes izvoznih spodbud in uvoznih dajatev praktično ni več. Evropa se je preusmerila na nov vidik: varovanje okolja in pridelava kakovostne hrane, ''tišji'' vzrok pa je seveda potreba po zmanjšanju pridelave. Pomemben je tudi vidik finančne uspešnosti kmetij - torej zagotoviti dohodek, da kmetije obstanejo. Ukrepi kmetijske politike so vezani na 2 stebra: 1. steber so neposredna plačila - na površino, žival itd., 2. steber pa so ukrepi PRP (programa razvoja podeželja). Ukrepov iz prvega stebra so deležni vsi, ki izpolnjujejo osnovne pogoje - torej da imajo zemljo. Na žalost je veliko tudi ljudi, ki dajo zemljo v najem kmetom, sami pa pobirajo subvencije. Ukrepi 2. stebra pa so vezani na program razvoja podeželja, ki je razdeljen na 4 stebre in več ukrepov znotraj stebrov. Tu so ukrepi pomoči kmetom pri investicijah, pomoči mladim prevzemnikom kmetij, pomoč pri vzpostavitvi dopolnilnih dejavnosti na kmetiji, pomoč podjetjem, ki delujejo v povezavi s podeželjem, pomoč za obnovo vasi in še marsikaj. Najbolj ''oblegan'' je seveda KOP - kmetijsko okoljski program, ki vključuje finančno pomoč kmetom za boljše upravljanje z naravnimi viri, sonaravno - integrirano in ekološko kmetijstvo, vzpodbude za obdelavo strmih površin itd. Vse o kmetijski politiki in subvencijah je prosto dostopno na spletnih straneh MKGP.

Okolju prijazna pridelava je seveda dražja, kot konvencionalna. Zato je, če hočemo, da hrano pridelujemo na okolju prijazen način, treba kmete pri tem spodbujati. Pa ne moralno, to opravljajo družinski člani in prijatelji. Če ne bomo finančno podbujali manjših kmetij, okolju prijazne pridelave kakovostne hrane, bomo vse male kmetije izgubili. Proizvodnja, ki ne pokriva stroškov, jasno ne more trajati dolgo.

Zato vas vse spodbujam: pojdite po hrano na kmetijo. Od tega bomo imeli vsi več: vi in mi - kmetje. Lepo vabljeni na našo ali pa katerokoli drugo kmetijo. Ustavite se pri vam najbližji in povprašajte, kaj lahko dobite. Prepričan sem, da boste potem, ko boste enkrat okusili svežo hrano, vedno kupovali pri kmetu ali pa na tržnici. Razlika je očitna, samo treba je poskusiti.

V naslednjem prispevku pa boste lahko prebrali, kaj pomeni kmetijstvo za državo.

Srečno!

Toni Kukenberger

ZAKAJ OBSTAJAJO SUBVENCIJE V KMETIJSTVU?

Pozdravljeni!

Moram se dotakniti tega področja, saj smo kmetje ravno zaradi subvencij, ki nam jih očitajo drugi državljani, črne ovce na seznamu nezaželjenih ljudi v tej prelepi državi. Rad bi predstavil dejstva, zakaj sploh subvencije imamo. Zakaj denar iz državne blagajne prejemamo kmetje in zakaj je v Evropi brez uravnavanja trga praktično nemogoče proizvajati hrano glede na povpraševanje.

Začnimo na začetku. Od kdaj sploh subvencije in zakaj?

Po 2. svetovni vojni je bila Evropa praktično sesuta - dobesedno. Veliko ljudi je bilo lačnih. Če so hoteli politiki ljudi ''nahraniti'', so morali začeti spodbujati proizvodnjo hrane. Takrat globalizacije še ni bilo in hrana se je večinoma pojedla tam, kjer so jo pridelali. Torej - kako spodbuditi ljudi, da bodo pridelali dovolj hrane za vse prebivalce? Stvar je relativno logična. Seveda je vsaka proizvodnja, tudi hrane, povezana z neposrednimi materialnimi koristmi. Če moraš v proizvodnjo vlagati, jasno potrebuješ zaslužek. Če ga ni, proizvodnjo opustiš. Torej - odločili so se, da bodo s finančnimi vložki pomagali kmetom, da bo njihov ekonomski položaj boljši in bodo tako proizvajali več hrane, ki bo cenovno dostopna. Torej - vzrok za subvencije ni nikakor volja kmetov, ampak so bile to posledice druge svetovne vojne ter rasti prebivalstva, ki je bila večja od rasti količine proizvedene hrane.

Seveda so v vsaki pozitivni stvari tudi negativne. Na račun povečevanja proizvodnje je začela čedalje bolj trpeti narava in nazadovati kakovost hrane. Kmetje so vse bolj masovno uporabljali fito-farmacevtska sredstva, ki so jim jasno pomagala do višjega pridelka. Prav tako tudi mineralna gnojila, ki so jih uporabljali bistveno več, kot bi bilo potrebno. Takrat ni še nihče razmišljal o vplivih na okolje., kaj šele o kakovosti hrane. Energija je bila poceni, zato je tudi proizvodnja prenesla večje količine farmacevtskih snovi, kot je bilo potrebno. Torej: posledica finančnih pomoči je bila višja proizvodnja hrane, na drugi strani pa je bilo okolje izredno obremenjeno. Ponekod so zaradi intenzivnega kmetijstva površine popolnoma uničili in je tam nastala dobesedno puščava. Taka zemljišča je treba sedaj za dolgo pustiti naravi, da jih počasi revitalizira. Torej so vsaj za nekaj generacij izgubljena.

Danes je skupna kmetijska politika EU (SKP) naravnana povsem v drugo smer. O tem pa naslednjič. Vabljeni, da še naprej spremljate blog in povezavo pošljete svojim prijateljem.

HVALA, KER NAM POMAGATE ŠIRITI RESNICO O KMETIJSTVU.

Srečno!

Toni Kukenberger

ZAKAJ JE BITI KMET V SLOVENIJI SRAMOTNO?

 »Kaj si kmet!?« »Kmetavzar!« »Kmet neumni!« Ko slišim kaj takega, se zgrozim. Kdo sploh lahko sodi o kmetih, kdo ima pravico reči nekomu kmet v smislu največje osramotitve? Zakaj je biti kmet sramota? Zakaj otroci svoje sošolce s kmetij obkladajo z najrazličnejšimi nadimki (to sem občutil tudi na svoji koži), jih celo izločijo iz svoje družbe, samo zato, ker so s kmetije? Zakaj? Ker so kmetje neumni. Ker niso za drugam, kot za v hlev… težko na primeren način izrazim žalost, ko kdo izjavi kaj takega. Ampak: je kmet sploh lahko neumen? Mogoče se sliši smešno, vendar si tega enostavno ne more privoščiti. Zakaj ne? Ker bi potem njegova kmetija propadla in bi ostal brez dohodkov. 

Biti kmet, ki npr. redi krave molznice, pomeni: biti živinorejec, biti poljedelec, biti strojnik, biti mehanik, biti zidar, biti skoraj veterinar, biti ekonomist, biti logistik, biti menedžer, v zadnjem času ob tako hitrem spreminjanju zakonodaje skorajda še pravnik. 

Kateri menedžer ima toliko različnih znanj? Toliko področij, ki jih mora obvladovati, navadno sam ali s pomočjo družinskih članov? Kdo mora biti 24 ur na dan, 365 dni v letu pripravljen pomagati bolni živali ali denimo kravi pri porodu? Kdo mora iti vsak dan, pa naj bo to sobota,  nedelja ali praznik, naj bo mraz ali vročina, naj bo bolan ali zdrav – najmanj zjutraj in zvečer v hlev pomolsti ali vsaj nakrmiti živino? Kadar je nuja, delati pozno v noč, da pripravi kvalitetno krmo ali da je ne zmoči dež? 

Nihče. Niti delavec, niti bančnik, niti odvetnik, niti strojni inženir, niti čistilka, niti direktor, niti učiteljica, niti zdravnik. Samo kmet. Pa ga zato ljudje spoštujejo? Ne. Mu kdo plačuje nadure? Ne. Dobi mogoče regres ali 13. plačo za novo leto? Ne. Si piše nadure dežurstva, ki so dvojno plačane? Ne. Na kmetih smrdi, kmetje umažemo cesto (če jo gradbinci avtoceste, je to povsem nekaj normalnega), ljudi moti ropot strojev. Po drugi strani pa pravijo, da smo največji onesnaževalci narave zaradi mineralnih gnojil, ki sicer ne smrdijo, so pa še toliko bolj nevarna od organskih. Pa kdo pomisli, da je to edini način, da lahko v trgovini vsi ljudje kupijo mleko, meso, kruh, sadje, zelenjavo – torej nujno potrebno hrano za preživetje? Se sploh zavedate, da, če ne bi bilo kmetov, ki nas je približno 3% prebivalstva, bi vsak moral biti kmet in vsak zase pridelati hrano? Očitno ne. Na žalost.  Ponovno (se) vprašam: »ZAKAJ?«

Ste se že kdaj vprašali ali pa razmišljali o stvareh, ki sem jih navedel v tem prispevku? Če še niste, vas vabim, da to storite sedaj. Kmalu bom kaj napisal tudi na temo subvencij, ki gredo nekaterim tako hudo v nos. Vabljeni k spremljanju bloga kmetije Kukenberger še naprej! 

Srečno!

Toni Kukenberger

Kaj pravzaprav jem?

Ste se kdaj vprašali, kaj je pravzaprav hrana, ki jo imate na krožniku in bo vsak čas končala v želodcu, črevesju, krvi in vsaki celici vašega telesa?

Mislim, da je to vprašanje precej na mestu. Hrana je pomembna, saj nam neposredno zagotavlja energijo ter vse potrebne snovi za življenje. Zato naj vam ne bo vseeno, kaj je v hrani, ki jo jeste (čeprav se ne vidi, kaj vse je v njej), ampak bodite osveščeni.

Kako to najlažje naredite? Enostavno. Odločite se, da boste zelenjavo kupovali na tržnici ali neposredno pri kmetu doma. Pojdite do kmeta, ga vprašajte, kako prideluje zelenjavo in kmalu boste izvedeli. Če vam tega noče pokazati ali povedati, mu ne zaupajte in pojdite drugam. Tako boste tudi sami pripomogli k še večji kakovosti hrane, ki jo pridelujemo, saj bodo pri prodaji uspešni le tisti, ki bodo imeli čiste račune in stvari urejene.

Razlika med hrano s kmetije in tisto s trgovinskih polic v fantastično privlačni embalaži je v tem, da je kmetova nepredelana in lahko točno veste, kaj jeste. Juha iz vrečke... hm... je notri res samo zelenjava in škrob? Presodite sami.

Pa dober tek!

Toni Kukenberger

Zakaj je bolje kupovati lokalno pridelano hrano?

...

1. Zato, ker je Slovenija država, kjer njeni funkcionarji želijo biti bolj papeški od papeža in so nam (kmetom) pred vstopom v EU pripravili zakone, ki ščitijo potrošnike, dajejo delo mnogim nadzornim organizacijam in našo državo v EU-ju povzdigujejo, češ, da imamo strožje standarde, kot jih sama EU predpisuje. To je, jasno, v škodo kmetom, ampak to jih ne zanima. Glavno, da oni izpadejo lepi. Druga plat te zgodbe pa je, da je za potrošnike naša hrana toliko bolj kakovostna in zdrava.
2. Zato, ker je pri nas res intenzivnega, torej konvencionalnega kmetijstva, zelo malo. Uporaba fitofarmacevtskih sredstev je pri nas na nižji ravni, kot je to predpisano, saj so sredstva zelo draga.
3. Zato, ker smo ljudje na lokalno hrano prilagojeni. Narejenih je bilo že veliko raziskav, ki so potrdile, da se je mnogo alergij, ki so danes izredno pogoste, pojavilo v zadnjih 20 letih, ko se je trg s hrano popolnoma liberaliziral in je hrana v razvitem svetu na voljo z vseh koncev sveta.
4. Zato, ker je hrano, če jo hočemo prepeljati z ladjami z drugega konca sveta, treba ali gensko spremeniti ali pa tretirati s konzervansi. Transport, ki traja en teden ali več, hrane, ki je hitro pokvarljiva, se ne izplača, če bi imeli hrano v hladilnicah, ampak jo je lažje poškropiti in je stvar rešena. Iz Španije pripeljane ekološko pridelane jagode... ja, seveda, ekološko!! To sem videl letos v eni naših trgovin.
5. Ves svet se zadnje čase čedalje bolj obrača v trende o manjšem obremenjevanju okolja. Je transport, dolg več 10.000 km ekološko nesporen? Dvomim. Res ena ladja prepelje mnogo hrane, ampak - to ni potrebno! Če je ekologija res tako pomembna, je treba transportne poti čim bolj zmanjšati, drugače je govoričenje politikov mlatenje prazne slame. Če greste po hrano na tržnico ali pa h kmetu, mogoče celo mimogrede na poti iz službe, prihranite mnogo goriva in s tem prispevate k ohranjanju narave.
6. Ker je z ohranjanjem kmetijstva v Sloveniji zagotovljen obstoj mnogih delovnih mest in ohranjenost obdelane pokrajine. Vloga kmetijstva ni samo pridelava hrane, ampak še mnogo drugih stvari, o katerih pa kdaj drugič.

Da zaključim: ne hodite po hrano v supermarkete in ne glejte za vsak cent, kaj je cenejše. Zdravo prehranjevanje je naložba za prihodnost in z zauživanjem zdrave hrane mnogo prispevamo za svoje zdravje.


Srečno!


Toni Kukenberger

Zakaj je bolje kupovati lokalno pridelano hrano?

Hrana je osnova za življenje vsakega organizma. Jemo zato, da živimo, in to je povezava, ki je ne more izpodbiti nihče. Ker je naša življenjska doba dolga, se lahko posledice uživanja nezdrave hrane pokažejo čez več let in sploh ne vemo več, kaj je vzrok zanje. Lahko le ugibamo, ne moremo pa zagotovo reči. Lahko pa zagotovo rečemo, da je uživanje zdrave hrane skozi celotno življenjsko obdobje bistvenega pomena za počutje ter delovanje organizma.

Zakaj je lokalno pridelana - torej slovenska - hrana boljša, kot pa pripeljana z drugih koncev sveta?...

Kako do nas?

Nova avtocesta je omogočila izredno enostaven dostop do naše kmetije. Izberite izvoz Trebnje - VZHOD (do nas se pride tudi sedaj, ko je zaprt). Nato sledite kažipotom za GOSTILNO in PRENOČIŠČA RAKAR. Peljete se skozi vas GRM, pri kapelici in novem mostu avtoceste zavijete ostro levo in že vidite gostilno. Pred gostilno je most čez reko Temenico, potem takoj prečkate železniško progo. Peljete se mimo gostilne in takoj zavijete desno. Takrat že vidite naš hlev, se peljete 100m v hrib in spet na prvem izvozu zavijete desno na dvorišče.

Vabljeni!

Povabljeni k spremljanju bloga

Vabimo vas, da se prijavite k spremljanju našega bloga (na desni strani) in tako ostanete obveščeni o vseh aktualnih zadevah, ponudbah ter dogodkih.

Veseli bomo, če povezavo do Bloga Kmetije Kukenberger pošljete tudi svojim prijateljem.

Hvala!

Kmetija Kukenberger ima facebook profil!

Pozdravljeni!

Lahko nas obiščete tudi na našem Facebook profilu in nas dodate kot prijatelje!

http://www.facebook.com/profile.php?id=100001787220881

Srečno!

Kmetija Kukenberger in kaj vam ponujamo

V mojem uvodnem prispevku sem napisal nekaj dejstev o kmetijstvu na splošno. V tem pa bom nekoliko bolj podrobno predstavil našo kmetijo.

Smo kmetija, ki leži v vasi Gorenje Ponikve, 3,5 km vzhodno od Trebnjega, torej na Dolenjskem. Na kmetiji sva z očetom polno zaposlena, ostali člani pa pomagajo po svojih močeh. 

Naša glavna panoga je prireja kravjega mleka. Imamo 15 krav molznic rjave in črno-bele pasme. Mleko v večini prodajamo preko kmetijske zadruge, nekaj pa ga prodamo doma. Imamo kar nekaj sosedov, ki vsakodnevno hodijo k nam po sveže mleko, namesto, da bi ga kupovali v trgovinah, in so z mlekom izredno zadovoljni. Tudi Vi lahko kupite mleko pri nas.

Imamo tudi manjši vinograd z okoli 1.000 trsi, katerega glavni proizvod je naš dolenjski posebnež - cviček, pridelujemo pa tudi modro frankinjo in bela vina. Pri nas lahko kupite vino, vinski kis, ki je zelo primeren za vlaganje vseh vrst zelenjave, razredčen z vodo pa je popolnoma primeren za vse vrste solat. Pri nas doma nikoli ne uporabljamo drugega kisa, kot domačega vinskega in smo z njim zelo zadovoljni.

Po naročilu lahko pri nas kupite tudi sveža kokošja jajca. Kokoši redimo v kurnici z izpustom in ne v kletkah, v kakršnih so kokoši, katerih jajca lahko kupite v trgovini. Jajca kokoši, ki se gibljejo in so vsakodnevno tudi na soncu, so bolj zdrava in okusna od jajc, ki so proizvedena na farmah, kjer ima vsaka kokoš samo 500 kvadratnih centimetrov prostora (manj kot en A4 list).

Pridelujemo tudi krompir, vendar ga večino prodamo že v jeseni, saj ga ne pridelamo ravno veliko. Lahko pa povprašate, če ga je na voljo še kaj. Če ga je, se bomo brez težav dogovorili.

Lahko se oglasite pri nas. Okolico naše vasi lahko izkoristite za prijeten družinski sprehod. Lahko si tudi ogledate kmetijo, živali so zanimive predvsem za otroke. Pri nas ste po vnaprejšnjem dogovoru, če smo doma, pa tudi kadarkoli, vedno dobrodošli.

Vse to in še kaj lahko dobite pri nas. Obiščite nas, natančen naslov pa lahko dobite preko elektronske pošte: kmetija.kukenberger[afna]gmail.com

Srečno!

Toni Kukenberger